Spomenik je postavljen na ograjenem prostoru nad cesto. Na širšem stebru, sezidanem iz obdelanega kamna, je pritrjena plošča z imeni osmih vaščanov, ki so padli oz. so umrli v času NOB. Odkrit 25. 6. 1972, avtor Jože Opara.

• EŠD 17309

PADLI IN UMRLI ZA SVOBODO

1941 - 1945

JELUŠIČ MARIJA     POČKAJ JOŽEF

1882 - 1944            1906 - 1944

OPARA PAVEL        SEGULIN FRANC

1910 - 1944            1910 - 1944

POČKAJ ANGEL      VATOVEC JOŽEF

1920 - 1943             1920 - 1943

POČKAJ DOMINIK    ZADNIK JOŽEF

1924 - 1945             1920 - 1944

NE POZABITE NAS !

SPOMENIK POSTAVILI VAŠČANI SLOP V JUNIJU 1972

• Miroslav Medved.  Sistory 
  datum rojstva: 18. 7. 1918, kraj rojstva: Št. Jurij, vojni status: NOV in POS, datum smrti: 28. 10. 1943, kraj smrti: Čatež pri Veliki Loki, vzrok smrti: Talec - ustreljen, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

• Borislav Medved. Sistory
  datum rojstva: 8. 11. 1920, kraj rojstva: Št. Jurij pod Kumom, vojni status: NOV in POJ, datum smrti: 24. 12. 1944, kraj smrti: Nemci, Srem, država smrti: Srbija, država pokopa: ?, vzrok smrti: Oborožen spopad, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

Fotografija:  Medved Miroslav, Borislav Geneanet, Pokopališče Podkum, str. 7.

RODBINA MEDVED
[križ, reliefna podoba Kristusove glave]

ALOJZIJA roj. DOLINŠEK

MIROSLAV – njen sin,
* 18. VII. 1918.    +  28. X. 1943. –
ubit od Nemcev v Čatežu
BORISLAV – njen sin
* 8. XI. 1920.        +  5. XII. 1944. –
ubit od Nemcev v Beogradu

• Marija Boštjančič.  Sistory.
  datum rojstva: 11. 12. 1921, kraj rojstva: Ljubljana, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: IV. SNOUB Matije Gubca, borka, datum smrti: 5. 9. 1944, kraj smrti: Cerovo, kraj pokopa: Cerovo, vzrok smrti: Oborožen spopad, povzročitelj smrti: ?

»Padli
[…]
Boštjančič Marija-Olga, Ljubljana, 1921 − «

• Lado Ambrožič - Novljan, Gubčeva brigada, Knjižnica NOV in POS 8, Ljubljana: Partizanska knjiga in Odbor Gubčeve brigade v Ljubljani, 1972, str. 1017.

• Anton Mejak. Sistory.
  datum rojstva: 20. 1. 1928, kraj rojstva: Hrenovice, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: XII. SNOUB Štajerska, 2. četa, datum smrti: 11. 9. 1944, kraj smrti: Veliki Cerovec, kraj pokopa: Veliki Cerovec, vzrok smrti: Oborožen spopad, povzročitelj smrti: Domobranci - nemške okupacijske enote

»M
I.
[…]4. MEJAK Anton, partizan 2. čete1. bataljona. Rodil se je 17. januarja 1928 pri Postojni. V NOV je bil od 19. maja 1944. Padel je 11. septembra 1944 na Velikem Cerovcu.
(Vir: ARS II, kartoteka padlih; Vestnik Rdečega križa Slovenije, št. 18/45; L. Ambrožič, 12. brigada, str. 372)«

• Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 3. knjiga – prvi del, V bojih z okupatorjevimi sodelavci padli slovenski partizani, V Ljubljani: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 2002, str. 247.

• Fotografija: Boštjančič Marija, Mejak Anton Pokopališče Veliki Cerovec, str. 4. 

BORCA
BOŠTJANČIČ MARIJA
MEJAK ANTON
PADLA 1944

Med hudim bojem, ki je divjal 6. junija 1943 na območju okrog Čateža med močnima enotama italijanske vojske in belogradistov ter borci Tomšičeve in Gubčeve brigade, je junaško padel namestnik komandanta četrtega bataljona Tomšičeve brigade Toman Jože - Mirko.

Sorodniki so mu postavili na čateškem zadružnem domu, sedaj Kulturni dom Čatež, spominsko ploščo, na kateri sta napis in emblem Tomšičeve brigade.

Spominska plošča je bila obnovljena v juniju 2018.

V BORBI ZA ČATEŽ 

JE 6. JUNIJA 1943. PADEL 

PARTIZAN TOMAN JOŽE - MIRKO

 NAMESTNIK KOMANDANTA 

IV. BATALJONA TOMŠIČEVE BRIGADE

• Franc Becele. Sistory. 
  datum rojstva: 4. 3. 1926, kraj rojstva: Gorenje Lakovnice, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: IV. SNOUB Matije Gubca, borec, datum smrti: 26. 12. 1943, kraj smrti: Leskovec, kraj pokopa: Jurna vas/Novo mesto, vzrok smrti: Oborožen spopad, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

• Fotografija: Becele Franc Geneanet, Pokopališče Jurna vas, str. 3. 

»Padli
[…]
Becele Franc, Gor. Lakovnice 1926−1943«

•  Lado Ambrožič - Novljan, Gubčeva brigada, Knjižnica NOV in POS 8, Ljubljana: Partizanska knjiga in Odbor Gubčeve brigade v Ljubljani, 1972, str. 1016.

[križ, ovit z vrtnico]

             BECELE FRANC
              1926  -  1943

• Franc Šturm. Wikipedija.

Njegovo ime je na družinskem nagrobniku na ljubljanskih Žalah (Žale [A]: Oddelek [9A] Vrsta [11] Grob [3]).

Dr. Fran Šturm 1881--1944

Dekan Filozofske fakultete, romanist, udeleženec ustanovnega sestanka Osvobodilne fronte slovenskega naroda, njen organizator na Univerzi, član plenuma OF, padel kot žrtev fašističnega nasilja.

Septembra 1933 je bil dr. Franc Podkoritnik iz Velenja na svojo željo premeščen na Grosuplje, kjer je služboval kot banovinski zdravnik osrednjega urada za zavarovanje delavcev ter privatni zdravnik do začetka druge svetovne vojne. Bolnike je pogosto obiskoval na domu. Ponj so prihajali kmetje z vozmi, zapravljivčki in motorji, podnevi in ponoči.
Na Grosupljem se je vključil v sokolsko in gasilsko društvo ter aktivno sodeloval pri Rdečem križu. Leta 1935 je postal šesti starosta in je sokolske vrste v Grosuplju vodil do začetka 2. svetovne vojne. V Sokol se je kot blagajničarka aktivno vključila tudi žena Vera. Vodil je samarijanske tečaje v Šmarju, Šentjurju in Račni. V tem času ga politične stranke niso pritegnile, a kot je zapisal: “….bil pa sem vedno naprednega mišljenja”.

Bil je soorganizator OF v grosupeljskem okrožju. V Okrožnem odboru OF je bil izvoljen za blagajnika in vodjo sanitete in kot pravi sam: “…opravljal sem vsa dela in zbiral vse, kar je koristilo osvobodilni borbi”. Za NOV in POJ je vodil tečaje prve pomoči.
Podkoritnikova hiša je postala jeseni 1941 štab in mobilizacijsko mesto za odhod borcev na bojišče. Dr. Podkoritnik jih je pregledal in potrjeval njihovo telesno sposobnost. Borci so iz hiše odhajali materialno in moralno opremljeni za na bojišče. Pogosto sta z ženo Vero odhajala na bojišča, v gozdove v okolici Grosuplja, in oskrbovala ranjene borce. 13. julija 1942 so ga iz Šlajmarjevega doma odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče Treviso. Iz Trevisa so ga 2. avgusta 1942 pripeljali nazaj v sodne zapore v Ljubljano (na Miklošičevi cesti, za sodnijo), kjer ga je 24. septembra 1942 italijansko vojaško sodišče (“Tribunale speciale”) obsodilo na dosmrtno ječo zaradi aktivnega delovanja pri vstaji slovenskega naroda ter sodelovanja z OF. 13. oktobra 1942 so ga odpeljali v zapore Castelfranco v italijanski pokrajini Emilia. Od tu so ga 18. decembra 1942 poslali v zapor Volterra blizu Pise. Zaradi intervencije ljubljanskega Rdečega križa pri nemškem poveljstvu v Firencah je bil iz zapora skupaj s 95 tovariši izpuščen 28. januarja 1944.

Iz Volterre se je vrnil 31. januarja 1944 z vlakom in izstopil na Planini pri Rakeku. Ker bi bila zaradi delovanja grosupeljskih kontrarevolucionarnih enot vrnitev domov preveč tvegana, se je povezal s primorskimi partizani. Prostovoljno se je pridružil III. bataljonu Gradnikove brigade na Pivki. V Gradnikovi brigadi je bil do začetka marca 1944.

Od vrnitve iz zapora v Volterri v januarju 1944 pa do osvoboditve v maju 1945, skupaj 15 mesecev, je deloval v partizanski saniteti. V začasni Partizanski bolnici v Renčah je oskrbel ranjena tovariša; komandanta in politkomisarja ter ju sredi marca 1944 pospremil v SVPB Pavla, kjer je kot zdravnik ostal do 25. julija 1944.Dr. Pavla mu je zaupala vodenje postojanke “B”, ki je bila postavljena aprila 1944 v skriti legi v Bedrovi grapi pod potjo s Krekovš v Mrzlo Rupo. Dohod do nje je bil zavarovan. Ranjence so nosili 20 minut po potoku Bedrovki do barak. Pod gostim kritjem dreves je bila postavljena dolga bolniška baraka z dvojnimi pogradi in preprosto operacijsko sobo. Desno je stala baraka za osebje in kuhinjo. Postojanko so po takrat že 50-letnem dr. Podkoritniku, izkušenem in dobrem kot očka, poimenovali “Očkova”.Delo dr. Očka v SVPB Pavla je v knjigi “Partizanska bolnišnica Pavla v Trnovskem gozdu” opisala dr. Pavla Jerina Lah. Dr. Podkoritnik je iz Bolnice Pavla takoj odšel v Bolnico Franja. Zaradi začasne odsotnosti dr. Franje Bojc Bidovec je štab 9. korpusa na mesto upravnika imenoval dr. Očka. V SVPB Franja je deloval od 26. julija 1944 do 3. oktobra 1944. V prevzemnem poročilu je zapisal:
“Centralni oddelek je najlepši dokaz, da za partizana ni nobenih zaprek in preprek. Kjer bi vsaka redna vojska obupala, tam partizan ustvarja svoja orlovska gnezda.““
… in čez nekaj trenutkov sem stal v krogu cele vasi barak. Sprejel nas je Očka – dr. Franc Podkoritnik – ki sem ga spoznal v ljubljanskih zaporih leta 1942. Zdaj je opravljal začasno funkcijo upravnika SVPB ”Franja”” Upravljanje je prevzel prav v času, ko sta bila dr. Franja Bojc Bidovec in dr. Viktor Volčjak zaradi obtožb, ki so se kasneje izkazale za neutemeljene, začasno umaknjena s položaja. Mikuž (1967) navaja, da je dogodek preiskovala komisija. Dr. Podkoritnik je 7. avgusta 1944 podal zelo objektivno podobo o SVPB Franja in kot izkušen strokovnjak ugotovil glavno napako - imenoval jo je neenotnost in nezaupanje. Ocenil je, da so vse postojanke delovale v redu, hrana je bila dobra in da so bili bolniki zadovoljni z osebjem. Zavedajoč neizmerne požrtvovalnosti ter humanosti, ki so ju izkazovali domačini in osebje bolnice v najtežjih trenutkih, je dr. Podkoritnik razmišljal o zapuščini Bolnice Franje v povojnem času. V oktobru 1944 je bil dr. Podkoritnik demobiliziran in poslan na Severnoprimorsko okrožje, da bi organiziral civilno zdravstvo. Vodil je sanitetni odsek pri PNOO za slovensko Primorje s sedežem v Cerknem. Kot zdravstveni referent v odseku 9. korpusa je vzpostavil sanitetno postajo št. 4. Na Šentviški planoti je ustanovil organizacijo Rdečega križa, ki je prevzela zbiranje materiala (hrane, obvez, žganja za razkuževanje) za bolnišnice.
5. in 6. maja 1945 se je udeležil konference divizijskih in odrednih sanitetnih referentov ter upravnikov bolnišnic, na kateri so obravnavali probleme bolnišnic, sanitete v operativnih enotah, higiene in apotekarstva ter zdravstva nasploh. Konferenca je bila pomembna za nadaljnji razvoj partizanske sanitete na Primorskem (Tavčar, 2025).
Na severnem Primorskem je deloval do 7. maja 1945 oz. do odpoklica SNOS. Dr. Podkoritnik je bil 9. maja 1945 demobiliziran v osvobojenem Trstu, vrnil se je v Grosuplje in tu uspešno deloval do svoje smrti januarja 1962. 

Vir: Mojca Hrvatin, Portret dr. Franceta Podkoritnika, dr. Očka, november 2025

Dr. FRANCE PODKORITNIK

           1893  -   1962

• Karol Senica. Sistory.
  datum rojstva: 6. 12. 1927, kraj rojstva: Jelovec, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: X. SNOUB Ljubljanska, 2. bat., 1. četa, datum smrti: 18. 8. 1944, kraj smrti: Lisec pri Studenem, kraj pokopa: Fara pri Blokah, vzrok smrti: Oborožen spopad, povzročitelj smrti: Domobranci
• Anton Senica – ni podatkov v Sistory?
• Fotografija: Senica  Karel, Anton Geneanet, Pokopališče Razbor, str. 13 

...........................

»3. SENICA Karel, partizan. Rodil se je 1927 v Zazidu pri Podgorju, Sežana. Padel je 18. avgusta 1944 na Liscu na Blokah. (Vir: B. Lah, Ljubljanska brigada, str. 251 in 441)«

• Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 3. knjiga – prvi del, V bojih z okupatorjevimi sodelavci padli slovenski partizani, V Ljubljani: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 2002, str. 453.

[križ]

            SENIGATOVI 
        DRUŽINA SENICA

SINOVI
KAREL PADEL     1927–1944
ANTON PADEL   1921–1943

• Nagode Betka: SIstory navaja Ime in priimek: Elizabeta Nagode, Oče: Jožef, Mati: Neža, Datum rojstva: 29. 10. 1910, Kraj rojstva: Mirke pir Vrhniki, Kraj bivanja: Butajnova, Stara občina: Šentjošt nad Horjulom,  Nova občina: Dobrova - Horjul - Polhov Gradec, Poklic (soc. status): učitelj, Datum smrti/izginotja: 02. 07. 1942, Kraj smrti/izginotja: Rovte, Kraj pokopa: Rovte.

»2. NAGODE Betka, rojena 29. septembra 1910, učiteljica v Šentjoštu. Po naročilu pripadnikov MVAC iz Šentjošta nad Horjulom so jo 2. julija 1942 skupaj s še nekaterimi žrtvami aretirali Italijani. Pripadnik MVAC je z Italijani vodil ujetnike v Rovte, kjer so jih brez zaslišanja ustrelili. (Vir: Franček Saje, Belogardizem, str. 493; Pismo občinskega odbora ZZB Vrhnika, št. 3/92 z dne 30. januarja 1992 RO ZZB Slovenije, kopija pri avtorju) 

• Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 441.

»Šentjoški belogardisti so kmalu pokazali, kako si zamišljajo boj proti partizanom. Pravzaprav so to pokazali že pred svojim javnim nastopom. Dne 2. julija sta dva izmed šentjoških belogardistov, Stanko Skvarča in Franc Grdadolnik, preoblečena v italijanska vojaka, pripeljala skupino italijanskih vojakov v Šentjošt. Tu so Italijani po nalogu šentjoških belogardistov aretirali učiteljico Betko Nagode z Mirk, šolskega upravitelja Jožeta Mivška iz Borovnice, gostilničarja Tomaža Vrhovca in Leopolda Lebna. Zaprli so jih v šentjoško cerkev, drugi dan pa jih odvedli v Rovte, kjer so jih postrelili, ne da bi jih prej zaslišali. To so bile prve žrtve šentjoških belogardistov.  […] Verd: […] Nagode Betka, ustreljena v Rovtah 1942 […] Borovnica […] Mivšek Jože, ustreljen v Rovtah 1942 […]« 

• Karel Grabeljšek, Vrhnika in okolica v boju za svobodo, Nova Gorica, 1968, str. 73, 170, 171.

»V Arhivu Slovenije hranijo tudi personalne mape predvojnih in medvojnih učiteljev. V mapi učiteljice Elizabete Nagode beremo, da je bila rojena 20. septembra 1910 na Mirkah pri Vrhniki. Po končanem 8. razredu osnovne šole na Vrhniki je odšla v Maribor in pri Šolskih sestrah naredila štiri razrede meščanske šole. Na Zasebni ženski učiteljski šoli Šolskih sester v Mariboru je dokončala štiri letnike učiteljišča in opravila diplomski izpit. V začetku leta 1937 je kot učiteljica pripravnica nastopila službo v Veliki Polani pri Lendavi, rojstnem kraju pisatelja Miška Kranjca. Na lastno prošnjo je bila februarja 1941 razrešena te službe in premeščena v Šentjošt – Ljubljana okolica, kjer je ostala Tem suhoparnim podatkom takratnega prosvetnega ministrstva dodajmo še sledeče: Njen oče je bil Jožef, mati pa Neža. Med devetimi otroki v družini je bila Elizabeta ali Betka, kot so jo klicali doma, predzadnja. Njena sestra Marija se je leta 1928 poročila s Francem Furlanom, ki smo ga v sestavku že nekajkrat omenili. Nagodetova, po domače Meletova, kmetija je bila v Verdu največja. Ko Betka po koncu šolanja ni dobila zaposlitve, je hodila v Bistro pri Borovnici poučevat invalidno hčerko grajskega oskrbnika Koeniga. Med šolanjem v Mariboru in kasneje v službi je ob počitnicah rada prišla domov na Mirke in tako vsaj površno sledila dogodkom v domačem kraju. […] Na zadnji dan pouka je učiteljica Betka razdelila spričevala, se poslovila od učencev in kolegov ter odšla domov na Mirke. Njeni sorodniki se spominjajo, da je prišla domov v soboto. Lahko sklepamo, da si je želela domov. Kdo bi si mislil, da se bo kljub počitnicam tako kmalu spet vrnila v kraj svojega službovanja.
V noči na 29. junij je okoli 500 mož II. grupe odredov, ki so prišli z Dolenjskega, prešlo železniško progo blizu postaje Verd in se mimo Stare Vrhnike usmerilo proti Žažarju in Koreni. Del teh enot je tedaj med Verdom in Borovnico napadel tovorni vlak, s katerim so Italijani peljali v Italijo veliko skupino internirancev. Že 30. junija so bile zato vse italijanske enote tega področja alarmirane in dobile so še okrepitve. Italijani so zaprosili tudi Nemce, naj zastražijo okupacijsko mejo. Do prve praske med Italijani in partizani je prišlo 1. julija pri Ljubgojni blizu Horjula. Italijani so zato požgali Ljubgojno. V Šentjošt je 1. julija prišla močna skupina Italijanov iz Rovt. Glavnina II. grupe odredov je bila ta dan zbrana pri Butajnovi in se je pripravljala za prehod meje. Ko so v noči na 3. julij na štirih krajih poizkusili priti na Gorenjsko, so jih Nemci na dveh krajih odbili, zato so Italijani tudi naslednje dni obdržali svoje enote na tem območju. Še 8. in 9. julija je prišlo do spopada pri Ligojni pri Vrhniki in uničena je bila cela vas. Po partizanskem napadu na Polhov Gradec v noči na 10. julij so Italijani požgali vas Belico. (R. Hribernik, Dolomiti v NOB; Ivo Ferlec, II. grupa odredov). Pri Nagodetovih na Mirkah gotovo niso vedeli za vse te razmere, ko se je Betka 2. julija popoldne odločila, da gre v Šentjošt, pa so jo vendar skušali pregovoriti, naj ostane doma. Vztrajala je, da ne more odlašati, saj mora urediti še nekatere papirje v šoli, obenem bo pa vzela tudi živilske nakaznice za julij. Skrbelo jo je, da bi bil tudi Šentjošt požgan. Znanec, na katerega je slučajno naletela na Vrhniki, jo je opozoril na nevarnost, češ da je v Šentjoštu in okolici polno Italijanov, pa ga ni hotela poslušati. Odhitela je po cesti proti Podlipi. Že naslednji dan so jo Italijani ustrelili v Rovtah hkrati z učiteljem Jožetom Mivškom, njegovim svakom Tomažem Vrhovcem in Leopoldom Lebnom.
Poglejmo sedaj nekaj razlag za ustrelitev učiteljice Nagodetove in njenih sotrpinov. F. Saje v knjigi Belogardizem trdi, da sta 2. julija 1942 Stanko Skvarča in Franc Grdadolnik, preoblečena v italijansko vojaško uniformo, pripeljala v Šentjošt večjo skupino Italijanov. »Po belogardističnem naročilu so aretirali učiteljico Betko Nagode, šolskega upravitelja Jožeta Mivška, gostilničarja Tomaža Vrhovca in Leopolda Lebna. Jetnike so čez noč zaprli v šentjoško cerkev, kamor so jih belogardisti hodili zasmehovat. Naslednji dan pa je belogardist Stanko Skvarča italijanske fašiste in četverico ujetnikov odvedel v Rovte. Tu so Italijani pri nekem kozolcu še isti dan brez zaslišanja postrelili vse štiri žrtve belogardističnega izdajstva v Št. Joštu«. (Str. 382)

Tone Kebe v že omenjenem članku O nastanku bele garde za vodiča Italijanov iz Rovt namesto Franca Grdadolnika postavi Pavla Lukana. Ne verjame, da so zaprte jetnike 2. julija zasmehovali belogardisti, saj tedaj še ni bilo bele garde, dopušča pa možnost, da so jih zasmehovali ljudje, naklonjeni organizatorjem bele garde, ki takrat v javnosti še niso nosili uniform. Med viri svojega pisanja o dogodkih v Šentjoštu Kebe večkrat omeni zapiske Jakoba Žaklja, seveda samo tiste, ki se mu zdijo primerni za potrditev njegove verzije dogodkov. Niti z besedico pa ne pove, da je Žakelj v daljšem zapisu, ki ga je leta 1956 overil pri notarju v Clevelandu, po točkah ovrgel Sajetovo poročilo o Šentjoštu, tudi tisti del o ustrelitvi učiteljice Nagodetove in drugih. Trditev, da sta Stanko Skvarča in Franc Grdadolnik pripeljala Italijane iz Rovt, označi Žakelj za popolno izmišljotino, saj so bili Italijani dovolj dolgo nastanjeni tik gostilne Vrhovec in so lahko sami opazovali ljudi, ki so tja zahajali. Kljub temu pa so vse pustili popolnoma v miru in bi tudi omenjeni dan verjetno nikogar ne aretirali, če ne bi na svojem pohodu v bližini Šentjošta slučajno ustavili Nagodetovo in v njeni torbi našli propagandni material in menda celo nekaj korespondence. V naslednji točki svoje izjave Žakelj zavrne Sajetovo trditev, da so Šentjoščani zahtevali ustrelitev Andreja Tominca, saj so bili Tominčevi na dobrem glasu, čeprav so simpatizirali z OF. Usodno za mladega fanta je bilo, da je ob prihodu Italijanov obračal seno blizu kraja, kjer je bila cesta prekopana in zasekana. Ko je zagledal vojake, je hotel zbežati, oni pa so takoj začeli streljati. (Matija Škerbec, Krivda rdeče fronte, II. del, str. 23). Naj k temu dodamo dejstvo, da so partizani v noči na 10. julij napadli italijansko posadko v Polhovem Gradcu. Italijani, katerim je padel v roke Andrej Tominec, so šli na pomoč oblegani posadki. Bili so torej na bojnem pohodu in vsako srečanje z njimi je bilo lahko usodno.« 

• Janko Maček, Zgodba o učiteljici Elizabeti, V labirintu vojne in revolucije – Učiteljica Betka Nagode. NSZ 1. dec. 2000, dostop 18. 9. 2023.

[križ, reliefna podoba Kristusove glave]

MELETOVI
NAGODE

ELIZABETA    29. 9. 1910  -  3. 7. 1942
USTRELJENA V ROVTAH

• Fotografija: Ribič Ivan, Geneanet, Pokopališče Biljana - Dobrovo v Brdih, str. 6.

Geslo: zvezda123

[zvezda, bršljanova vejica]

              RIBIČ

IVAN      1928  -  1979

• Jožef Simčič. Sistory. 
  datum rojstva: 24. 5. 1896, kraj rojstva: Šmartno, vojni status: Civilist, datum smrti: 28. 9. 1943, kraj smrti: Števerjan, država smrti: Italija, država pokopa: Slovenija, vzrok smrti: Ustreljen, povzročitelj smrti: SS

.....................................................

• Rudolf Kumar. Sistory. 
  datum rojstva: 13. 9. 1899, kraj rojstva: Imenje, vojni status: NOV in POS, datum smrti: 31. 3. 1945, kraj smrti: Otlica, kraj pokopa: Šmartno, vzrok smrti: Oborožen spopad, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

[križ][slika v medaljonu]
SIMČIČ JOŽE
* 24. V. 1896 PADEL ZA DOMOVINO
V ŠTEVERJANU DNE 28. IX. 1943

.....................................................

[križ][slika v medaljonu]
ZA DOMOVINO
JE PADEL V PRIVIDU SVOBODE
     RUDOLF KUMAR
    ROJEN 13. 9. 1899
    UMRL 30. 3. 1945
NEUTOLAŽLJIVI ŽENA IN OTROCI
GA OBJOKUJEMO IN KLIČEMO
PROSIMO VSEMOGOČNEGA, NAJ
MU DA VEČNI MIR IN POKOJ V
NEBEŠKI DOMOVINI PRAVIČNIH

• Milan Kobeja. Sistory 
  Fotografija: Kobeja Milan Pokopališče Krajna vas – Dutovlje, Geneanet, str. 4.
  datum rojstva: 8. 8. 1920, kraj rojstva: Merče, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: 
  IPO, politdelegat MCV za Kras, datum smrti: 22. 5. 1944, kraj smrti: pri Dutovljah, kraj pokopa: Merče, vzrok smrti: Nesreča, povezana z vojnimi dogodki, povzročitelj smrti: Sam

• Fotografija: Kobeja Milan Pokopališče Krajna vas – Dutovlje, Geneanet, str. 4.

[zvezda] 

KOBEJA MILAN
BOREC – NOB
1915 - 1944