V TEM KRAJU SO TOMŠIČEVA

CANKARJEVA IN GUBČEVA BRIGADA NOV

OD 19. DO 21. JANUARJA 1943 IZBORILE

POMEMBNO ZMAGO NAD ITALIJANSKIM

OKUPATORJEM IN BELOGARDISTI.

V TEJ BORBI JE PADLO

5 BORCEV TOMŠIČEVE IN 1 BOREC

CANKARJEVE BRIGADE.

29. 5. 1983   KS IN ZB VEL. GABER

Grob kurirja G-22 Žvab Jožefa - Ivana, rojenega 3. 3. 1927 v Javorniškem Rovtu, ki je padel v nemški zasedi v Medjem dolu 22. 1. 1945.

Pokopan je v grobu nasproti rojstne hiše.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 201.

Fotografije: Marko Gričar.

EŠD 5351

V TEJ HIŠI SE JE RODIL
IN TU POČIVA
ŽRTEV FAŠIZMA
TOVARIŠ
ŽVAB JOŽA - IVAN
ROJEN 3. 3. 1927
PADEL 22. 1. 1945
MOZB

Pokončni kvader v obliki Triglava z marmornato ploščo in imeni desetih borcev Radomeljske čete, padlih v boju z nemškim okupatorjem 28. 10. 1941. Postavljen 3. 8. 1950 (ZB NOV Blagovica), dopolnjen 28. 10. 1978 (ZB Domžale). Četo je izdal cerkovnik Anton Prvinšek, pri katerem se je četa nastanila, ki je v Blagovico k Nemcem poslal svojega nečaka. Boj s 322. nemški bataljonom deležnih strelcev je trajal pol ure. Četa je takoj izgubila tri borce, potem pa se je razdelila na dvoje. Iz prve skupine je padlo 10 borcev, ki so se hoteli prebiti čez čistino, 4 so ujeli; enemu od teh (Ivanu Semenu) je uspelo uiti, tri pa so ustrelili kot talce. Rešilo se je pet borcev, med njimi Matija Dermastia- Urban. Nemci so imeli samo eno žrtev. Mrtve so pustili ležati en dan, potem pa so jih na mestu pokopali. Izdajalec je dobil 2000 mark nagrade, preselil se je v Blagovico, potem pa verjetno na Koroško. Z razbitjem Radomeljske čete je za nekaj časa zamrl odpor v teh krajih.   

• EŠD 12648
• Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 29.
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 182.
• Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in NOB v domžalski občini, Domžale: Kulturna skupnost, Občinski odbor ZZB NOV, 1979, str. 16 in 102-104.

Na hrbtni strani spomenika: 

           »IZ KRVI PRELITE 
VAM JUNAKOM ŠESTNAJSTERIM 
          SVOBODEN NAROD 
              VENCE SPLETA!«

.

Sprednja stran spomenika:

TU NA GOLČAJU SO PO IZDAJSTVU 
PADLI BORCI RADOMELJSKE ČETE 
V BOJU Z NEMCI DNE 28. 10. 1941. LETA

ANTON BREJC           R.1911  MENGEŠ
FRANC KOBILICA       R.1921   JARŠE
FRANC KOKALJ         R.1921  JARŠE
EDI PELECH               R.1923  PRESERJE
JOŽE PERNE              R.1910  RADOMLJE
STANKO PIRŠ             R.1917  RADOMLJE
CIRIL RAVNIKAR        R.1914  RADOMLJE
VILKO ROŽIČ              R.1921  JARŠE
LADISLAV SNOJ         R.1921  VRHOVCI – LJ
PAVEL TUREL             R.1908  KAMNIK

ŠEST BORCEV PA JE PADLO V 
BLIŽINI TEGA KRAJA TIK PRED 
OSVOBODITVIJO NAŠE DOMOVINE

PX [slika v medaljonu]
RADOŠ JANEZ
ŠPANSKI BOREC
SPOMENIČAR OD 1941
21. 11. 1900 -- 24. 10. 1971

Vir: 

https://www.zb-nob-velenje.si/portfolio/skulptura-leseni-kip-v-spomin-na-partizanske-kurirje/

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Kurirji123

Siva kamnita plošča z vklesanim napisom (odkrita leta 1959), posvečena trem članom Jezernikove družine, ki so bili žrtev NOB, ker je bilo v njihovi hiši sestajališče partizanov.

EŠD 19234

1942    1959
JEZERNIKOVIM
HELENI, ALOJZU IN NACETU
ŽAR MINULIH VOJNIH LET
V PRSIH NAM BUDI SPOMINE
NANJE, KI SO IZ TEMINE
V ZARJO DVIGNILI NOV SVET.
NANJE, KI V NAŠ ČAS ZAZRTI
SO ODŠLI PO POTI SMRTI.
OB 40. LETNICI KPJ
Obč. OZB ZAGORJE

Spominska plošča na hiši na Pionirski ulici v Solkanu. 

V tej hiši je bila marca

1942 leta ustanovljena

mladinska organizacija

OF za Solkan

KO ZB NOV

Solkan 29. XI. 1968

Pravokotna plošča, odkrita leta 1947, narejena iz glajenega tonalita z vklesanim napisom je posvečena v NOB padlim rudarjem obratov Kotredež in Podstrana.

EŠD 19266

Neminljiva slava padlim borcem, aktivistom, talcem obrata Kotredež in Podstrana, ki so darovali svoja življenja za svobodo.

Na osrednjem trgu v Postojni, Titov trg, je pred stavbo, v kateri ima sedež  ZRC SAZU Inštitut za raziskovanje krasa, valovito oblikovano obeležje z navedbami posameznih pomembnih dogodkov iz zgodovine Postojne. Ta so na posameznih ploščicah z navedbo leta in opis dogodka. Dimenzije ploščic so 6 x 42 cm.

1944- USPELA DIVERZANTSKKA AKCIJA V POSTOJNSKI JAMI

1945 - MESTO POSTOJNA OSVOBODI PARTIZANSKA VOJSKA

OPIS SPOMENIKA: Vzidana podolgovata plošča iz poliranega sivega marmorja (velikost 90 cm x 45 cm). Napis na stari plošči je bil vklesan in rdeče obarvan, na novi plošči, prav tako iz sivega marmorja, pa je napis postavljen iz kovinskih črk. Datum menjave plošče ni naveden.

OPIS DOGODKA:  Po vdoru okupatorja v naše kraje je bil Franc Vodopivec, rojen 27. avgusta 1913, čevljar, imenovan za sekretarja vojno-revolucionarnega komiteja za Kranj in njegovo okrožje; leta 1942 je bil Vodopivec imenovan za sekretarja pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko. Vodopivec je neposredno vodil vse priprave za odhod prvih aktivistov v ilegalo. Že v prvih dneh avgusta 1941 je pripravil ustanovitev Kranjsko-tržiškega bataljona. Za Franca Vodopivca lahko trdimo, da je bil prvi organizator vstaje v Kranju. Politično je sodeloval predvsem s Stanetom Žagarjem in Tomom Brejcem ter drugimi vodilnimi komunisti Gorenjske.

Pri opravljanju nalog ga je na Bašeljskem sedlu 13. julija 1942 zadela sovražnikova krogla.

Delavski kulturni dom v Kranju si je nadel častno ime: Dom Franca Vodopivca. Tudi ulica, kjer je bival padli revolucionar, se imenuje po njem: Vodopivčeva ulica.

Spominska plošča je bila odkrita leta 1953.

VIRI: Pomniki NOB v občini Kranj, str. 12.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 231.

EŠD 5127

[zvezda] 
V TEJ HIŠI JE BIVAL 
VODOPIVEC FRANC-CIRIL 
SEKRETAR MK IN OK KPS KRANJ 
VODJA VOJNO REVOLUCIONARNEGA 
KOMITEJA ZA OKROŽJE KRANJ. 
PADEL KOT ČLAN PK KPS ZA 
GORENJSKO 
NA BAŠELJSKEM SEDLU 13.7. 1942 

Na stari plošči je bil nekoliko drugačen napis: 

V TEJ HIŠI JE ŽIVEL VODOPIVEC FRANC 
-CIRIL, KI SE JE KOT SEKRETAR MESTNEGA 
KOMITEJA KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE 
- KRANJ BORIL ZA PRAVICE DELOVNEGA 
LJUDSTVA, POZNEJE PA NA ČELU VOJNEGA 
KOMITEJA NEUTRUDNO DELOVAL 
NA ORGANIZIRANJU NARODNO-OSVOBODILNEGA 
BOJA. PADEL JE KOT PARTIZAN LETA 
1942 POD STORŽIČEM. 

Tonalitna plošča z napisom je pritrjena na kamnit kvadrast podstavek. Na levi stoji visoka štiristrana betonska piramida z zvezdo, na desni cvetlično korito. Znamenje je bilo prvotno odkrito 1949.

• EŠD 19283

.
    »Prvi maj leta 1944 so Švabi oznanili z največjim pompom in raznimi predpripravami. Na takratnem športnem igrišču so napravili govorniški oder in ga kar moči obdali s kljukastimi križi našitimi zastavami. Bilo je pač treba kar najlepše okrasiti zborovalni prostor, saj je bil napovedan kot glavni govornik sam zvezni vodja Heimatbunda Franc Steindl. 
    Zgodaj zjutraj tega dne so SS-ovci iz Izlak zastražili vso dolino, da se gospodu Steindlu ne bi kaj neljubega pripetilo, akoravno so tedanji glavni faktorji Zagorja trdili, da so partizani že iztrebljeni. Pred 9. uro dopoldne je vodstvo rudnika privleklo na športni prostor prav vse delavce, kolikor jih je pač še bilo doma, in prav tako so morali priti tudi vsi delavci in nameščenci vseh ostalih podjetij in ustanov ter ostalo ljudstvo, da komandanti Zagorja pokažejo gospodu Steindlu, koliko zvestih privržencev imajo v svojem območju. Govor vodje Heimatbunda se je v glavnem nanašal na 'bandite', ki jim je napovedal boj na smrt in poudarjal, da je tu sedaj nepremagljivi rajh in da bo ostal tukaj tja do drugega vesoljnega potopa. 
  Več dni pred 1. majem se je zadrževala skupina partizanov na območju Ravenske vasi (Sv. Urh) in tam imela sestanke z aktivisti ter tudi z ostalim prebivalstvom. V tej skupini sta bila med drugim tudi Zagorjana Srečko Pečar-Mijo in Ivo Levstik-Gojc. Zadrževali pa so se v posameznih hišah po tri dni - 28., 29. in 30. aprila ter 1. maja so pri Šikovcu vulgo Škratu ložirali Srečko Pečar, Ivo Levstik in Vojka Napokoj iz Moravč, Vili Vresk iz Trbovelj in Tončka (podrobnejši podatki o Tončki piscu niso znani). V času, ko je vodja Heimatbunda Steindl prepričeval Zagorjane o veličini in nepremagljivosti slavne nemške armade, so stali na griču nad Škratovo hišo tovariši Pečar, Levstik, Vojka in Tončka ter opazovali Zagorje in 'slavni' švabski apel na športnem prostoru. Tovariš Vresk se je pa zadrževal v podstrešni sobi Škratove hiše. Okrog 11. ure so ljudje na športnem igrišču opazili, kako se SS-ovci plazijo proti Škratovi hiši. Slutili so, da to ne pomeni nič dobrega. Istočasno pa so bili na jasnem, os mora biti s tem v zveza ostudno delo domačih izdajalcev. Na žalost se niso motili. Kmalu so zaropotale nemške strojnice. SS-ovci so se namreč - maskirani z zelenjem – skrivaj priplazili do griča ter užgali. Pečar, Levstik in Volka so zdrveli po kolovozu, ki drži proti Končanu. Švabi - hiteč za njimi – so pa streljali. Prva je padla Vojka, kakšnih dobrih sto metrov od Škratove hiše. Kmalu za njo je smrtno zadet obležal Levstik, medtem ko je bil Srečko Pečar teže ranjen v nogo in se je s težavo zavlekel v grmovje nad Končanovo planino. Ko so se mu Švabi približali, ki so šli po sledi krvi, se je sam ustrelil, da ne bi prišel živ v roke nemškim zverinam. Tovarišica Tončka pa se je takoj skrila v grmovje, ko so padli prvi streli, in si tako rešila življenje. Švabi so namreč mislili, da so vsi partizani zbežali. Medtem je Škratova, mlada gospodinja, obvestila Vilija Vreska, da so prišli Švabi. Odel se je v črno haljo in zbežal v smeri proti tako imenovanemu 'Koritu' in dalje v nasprotno stran, kamor so Švabi streljali, s čimer si je tudi rešil življenje. Žal je pozneje padel tudi on in daroval svoje življenje za našo svobodo. 
   SS-ovcj so takoj sezuli žrtvam škornje in jopiče ter jim pobrali vse, kar so imeli pri sebi. Vlekli so jih kot hlode do križa ob cesti, katero delo so morali opraviti nekateri bližnji stanovalci iz tega kraja. Švabi so po tem dejanju prišli k Škratu in našli v hiši ženo gospodarja ravno v trenutku, ko je tlačila v peč aktovko. Eno je namreč že prej porinila v peč. Ostal pa je še en nahrbtnik. Tega in aktovke so se Švabi takoj polastili in ju pregledali. Gospodinjo so neusmiljeno pretepli. Začele so se aretacije. Prijeli so posestnika Poldeta Kosa, dva njegova sinova in hčerko, Škratovo ter njeni dve dekli, nadalje Tončko Drnovšek, Ivana Kovača iz Ravenske vasi ter Lebeničnika. Zadnji trije so bili namreč v Ravenski vasi po opravkih. Pri Škratu so vpregli v voz par konj in na voz naložili vse tri žrtve ter vse odpeljali v Zagorje na žandarmerijo. Tam so postavili voz z mrtvimi žrtvami na ogled in opomin Zagorjanom, aretirane pa so vrgli v klet. Škrat je zbežal z doma. 
   Njegova dva mlada otroka so začasno izročili sosedu Martinovcu s pripombo, da jih bodo odpeljali v zavod v rajh, češ saj Lojzeta Škrata in njegove žene ne bo nikdar več domov. Obeh konj in voza Škrat ni nikdar več videl. 
    Nad zagorsko dolino je ta dan in še nekaj dni pozneje vladala groza. Zagorjani so sicer hodili gledat žrtve, toda brez solz so objokavali junake, borce za svobodo. Še bolj so stisnili pesti ter se zakleli, da bodo ostali zvesti svojemu narodu. Neke nemške 'gospodične' in tudi neka domačinka ter nekateri Nemci so zasramovali mrtve borce in jim pljuvali v obraz.    
   Drugega maja so nesrečne žrtve odpeljali na Izlake in jih zakopali za  tamkajšnjo šolo. Nekaj dni pozneje so poslali partizani smrtno obsodbo zagorskemu županu dr. Scheichenbauerju, vodji Heimatbunda Holznerju in učiteljici Josipini Sauer. Ta je takoj izginila iz Zagorja in se ni več vrnila. 
   Vse aretirane so odpeljali v Trbovlje. Nekatere so kmalu izpustili, le Škratovko so dva meseca mučili v zaporu in jo končno izpustili. Pri Škratu je ostala doma samo mati gospodarja. Prenašala je aktovko, ki je Švabi niso našli v peči, v košu po grmovju za hišo in jo končno tamkaj skrila. Od samega strahu ni upala niti pogledati, kaj je v aktovki. Saj so dan za dnem hodili Švabi delat hišno preiskavo, tako da je bila hiša stalno odprta. Pri preiskavah v hiši so si gestapovci in ostali mnoge reči večje vrednosti prisvojili. Žena ni vedela, kaj naj počne. Šla je k Zaletelovim in jim zaupala vse. No – in je prišla pokojna Zaletelovka po aktovko ter jo odnesla. Med drugim so bile v aktovki tudi bombe. Se danes pravi stara Škratovka: 'Dobro, da nisem aktovke zažgala, kakor sem mislila; mene in hišo bi razneslo!' -  Škrata in soseda Martinka, ki sta zbežala, so Švabi iskali teden dni. Končno so nehali delati obiske v obeh navedenih hišah. 
    Po osvoboditvi smo Srečka Pečarja in Ivana Levstika pokopali v Zagorju ob veliki udeležbi domačinov. Zveza borcev Zagorju je vsem trem žrtvam NOV postavila nad Škratovo hišo spominsko ploščo – letos pa je kolektiv Zunanjega obrata zagorskega rudnika postavil na tem mestu narodnim mučenikom spomenik. Slovesno odkritje tega spomenika je bilo – kakor smo že poročali – v nedeljo, 2. maja 1954. Zagorjani in ostali so z veliko udeležbo te spominske slovesnosti pokazali, da znajo ceniti tiste, ki so dali za našo svobodo vse, in da cenijo dragocene pridobitve naše narodnoosvobodilne vojne, ki je rešila naš narod suženjstva in pogina.«

M. Š., Pred desetimi leti v Zagorju, Zasavski vestnik, Glasilo Socialistične zveze delovnih ljudi Zasavja, Leto VII, Štev. 23, Trbovlje, 9. junija 1954, str. 5. Elektronski vir: Zasavski vestnik, št. 23, 1954, str. 5 Dostop: 11. 3. 2024.
.
»Besedilo Slavka Tauferja je posvečeno spominu treh tovarišev, Ivu Levstiku-Gojcu, Feliksu Pečarju-Miju in Vojki Nepokoj-Meti, ki so padli 1. maja 1944 na Zeleni travi pri Zagorju. Po podatkih iz objave v Borcu, 1. XXIV, 1977, št. 5, str. 313–314 je tudi avtor padel jeseni 1944. PI 396.
.

V spomin padlim na Zeleni travi

Vsa v luči je bila pod nama dolina, ko sva tiste dni
gledala nanjo. – Spomnim se, Ivo, dni, ko se je mogočna
procesija sproščene množice vila pod nama. Vse rdeče
so plapolale zastave v modrino neba.
Bil je prvi maj, praznik dela,
veličasten in svetal, –
pa je prišla tema.
Raztrgana in razbičana se je razbežala množica.
Bledel si ob spoznanju,
a že je svetloba preletela obraz.
Videl si luč, sevajočo v nove dni, dni prebujenja.
Sedaj je zopet prvi maj. 
Tiho stojim ob samotnem gozdu, pod menoj spi dolina.
Slaboten sij se razliva nadnjo.
Vidim ogenj – mogočno gore kresovi v prvi maj.
Vem, da si blizu, samo dolina je med nama.
Čakam in gledam. Rad bi objel vso dolino, jo privil nase,
da sliši utrip svobodnega srca.
Fanfare done v prebujajoče se jutro, pozivajoč rudarje
k obljubi, da se še bolj zarijejo v zemljo, kradeč ji zaklade
za tujca.
Apel …
Ne ponosen, veličasten kot nekdaj.
Saj so vam ukradli prvi maj, vaš prvi maj, rudarji.
Besede so bič po vaših telesih.
Čemu nemite, rudarji, kovarji svobode? Pokonci pesti,
saj to je vaš dan, vaš svobodni prvi maj.

V ta svobodni prvi maj zapojo mitraljezi, prinašajoč smrt.
Gojc, Mijo in Vojka, srce trepeče za vas, saj ste v dosegu
rafalov.
Nema stoji množica in čaka – roke sklepajoč k molitvi.
Reši zemlja, reši junake.
Potihnejo salve …
Režeče hijene skrunijo vaša mrtva telesa.
Gojc, ti živiš, in Mijo in Vojka, večno bo vaše življenje med
nami.
A vi, rudarji, ob tej največji daritvi spreglejte, spoznajte
resnico.
S smrtjo junakov je pisana vaša svoboda,
zato visoko pesti v svobodni maj.
Živite, junaki, svetla so vaša imena!
A ti, zemlja slovenska, ko sprejemaš vase svoje najboljše
sinove, oplodi se z njimi in daruj nam nova, svobodna
življenja.
Ko pa bo zopet maj, pridemo na vaš poslednji dom
z najlepšo
gorsko rožo.
Vaša imena so z nami Gojc, Mijo in Vojka.
Pred nami je boj – in naša svetloba.

(Boris Paternu [ur.], Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Prva knjiga, Partizanske, Ljubljana: Mladinska knjiga, Partizanska knjiga, 1987, str. 462–463.)

SKROMEN SPOMENIK PADLIM BORCEM ZA SVOBODO SLOVENSKEGA NARODA
KI SO PADLI NA DAN DELAVSKEGA PRAZNIKA 1. MAJA 1945
PEČAR FELIKS - MIJO ROJ. 2. 6. 1910
LEVSTIK IVO - GOJC ROJ. 8. 1. 1910
NAPOKOJ VOJKA ROJ. 18. 8. 1922

• vir: https://slov.si/doc/rutar5.pdf

ALI JE PLOŠČA NA sliki2 NA TEJ HIŠI? 

Kje bi bila njena lokacija? MK

Na stari osnovni šoli je spominska plošča, kjer je bila leta 1936 ustanovljena osnovna organizacija KPS Ponikva.Vir: Vodnik po partizanskih poteh, str.585.