Arnold Bizjak: Sistory ne ponudi podatkov.
  - - - - - - - -  - - - - - - - - - - - - -- 
Silvija Bizjak: Sistory navaja: Ime in priimek: Silvija Bizjak, Oče: Ivan, Mati: Marija, Datum rojstva: 12. 09. 1927, Kraj rojstva: Celje, Kraj bivanja: Celje, Stara občina: Celje, Nova občina: Celje, Zakonski stan: mladoleten, Poklic (soc. status): dijak, Datum smrti/izginotja: 00. 00. 1944, Kraj smrti/izginotja: Stara Gradiška, Kraj pokopa: NULL, Država pokopa: Hrvaška.
.
    »Silvija Bizjak, roj. 12. 09. 1927, dijakinja 3. razreda celjske gimnazije, je sestavila že z dvanajstim letom nekaj pesmic. Leta 1943 je odšla skupaj s starejšo sestro Edito v partizane. Leta 1944 so obe ujeli ustaši in odpeljali v taborišče Stara Gradiška, nato v Jasenovac, nazaj v Staro Gradiško, potem zopet v Jasenovac, od koder se je 13. oktobra leta 1944 zadnjikrat oglasila. 

Nekaj pesmi je napisala že pred odhodom v partizane. Poznejše, partizanske in taboriščne pesmi so žal izgubljene.

[…]

   SLOVENKA NA TUJEM

Slovenska dežela, prelepa je,
nikdar je pozabila ne bom,
ko po težkih poteh
po svetu hodila bom.

Me Nemci preselili so,
v Hrvaško to zemljo.
Ljudje govorijo, da lepo je,
ali, zame tu ni lepo.

Tudi tukaj travca zeleni
in rožice lepo cvetijo.
Ali, travca slovenska je lepša,
rožice naše, lepše dišijo.

Po drevju jabolke rdeče zorijo
in hruške rumene visijo,
a, jabolke slovenske so lepše
in naše hruške slajše, medijo.

Po gozdu ni speva, slavčka sladak,
ni veveričke vesele.
Vse pusto, tiho mrtvo je vse,
o, da bi vsaj smreke nam šelestele.

A smrekic ni, nikjer jih ni,
zastonj mi išče jih oko,
v Sloveniji lepe smreke so,
veveričke po njih skačejo.

Oh, kje je potok tu hladan,
kje kak studenček bistri,
kje srne male hod lahak
in zajčka skoki hitri.

Tu vsega tega ni, lepote ni,
ki zanjo srce joče.
Slovenska zemlja lepša si,
o, lepša stokrat, stokrat je.«

Pesmi Silvije Bizjak, Spomini Slovencev na Jasenovac, Staro Gradiško in Lepoglavo, Zbral in uredil Jernej Borovnik-Bartol, Šentjur: Samozal. J. Borovnik-Bartol, 1998, str. 262, 269.

[križ]

IVAN BIZJAK

ARNOLD   * 1906    padel 1945
SILVIJA     * 1927    ubita v Jasenovcu 1945

Iz kamnitih kvadrov sestavljen spomenik (odkrit leta 1957) je posvečen petim žrtvam NOB, od katerih so bile tri pokopane na tem mestu. Okrit 1957.
EŠD 12472

TUKAJ STA BILA DNE 18. 5. 1944
PO TEŽKEM MUČENJU USTRELJENA
OČE IN MATI PETIH MAJHNIH OTROK.
BALOH FRANC * 14. 12. 1905
BALOH FRANČIŠKA * 8. 4. 1906
IZ DOLINE NAD ŠENTOŽBALDOM.

V TEM GROBU SO BILI POKOPANI 
TUDI PADLI PARTIZANI
PEČAR FELIKS - MIJO
LEVSTIK IVO - COJC
NAPOKOJ VOJKA
SLAVA JIM!

SIstory navaja: Ime in priimek: Amalija Volf, Oče: Filip Jakob, Mati: Marija, Priimek matere: Krulič, Po domače: NULL, Datum rojstva: 29.03.1909, Kraj rojstva: Žurge, Osilnica, Kraj bivanja: Žurge, Zakonski stan: poročen, Poklic (soc. status): Ni podatka,  PODATKI O SMRTI , Datum smrti / izginotja: 00.00.1942, Kraj smrti / izginotja: Gonars, Kraj pokopa: NULL, Država pokopa: Ni podatka

Amalija Volf. Sistory

Geslo: taboriščeGonars123

Spomenik spada v spominsko območje na Golem, EŠD 5573, ki označuje prostor, kjer so od jeseni 1942. leta dalje taborili bataljoni Šercerjeve brigade.  Prav na tem mestu je taboril I. bataljon brigade - Lukov bataljon, ko je bil komandant bataljona Vidmar Anton, Tone - Luka Suhadolc z Verda pri Vrhniki, kasneje proglašen za narodnega heroja.

Spominska plošča iz svetlega kamna, velikosti 20 x 30 cm je shranjena v stavbi Doma partizanov Mokrec, ker so jo pred tem neznanci razbili. Obnovljena plošča je shranjena v Domu.

Tabor Lukovega bataljona predstavlja betonski bivak, visok nekaj nad enim metrom, dolžine 2,5 m, ki pa je trenutno pokopan pod padlo smreko. Smreka in ostalo drevje v okolici pomnika je padlo pred nedavnim neurjem.

Opomba 1:

Ob obisku 22. 4. 2023 se je pokazalo, da so drevje, padlo na bivak, medtem odstranili (fotografija 3/2). Razbite spominske plošče niso nadomestili z drugo. Našla sva tudi skalo, na katero je bila najverjetneje "prilepljena" (ostanki betona na levi skali -- fotografija 3/3).

Neznanci so razbili ploščo leta 2010.

  TABORIŠČE 

1. BAT. SNOUB 

  L. ŠERCERJA

V okolici Mariborske in Ruške koče se je leta 1941 nekaj časa zadrževala Pohorska četa. Dne 3. septembra 1941 je v bližini Ruške koče prišlo do aspopada med Nemci in patruljo Pohorske čete. V spopadu je bil smrtno ranjem en nemški policist, partizani pa niso imeli izgub.

Leta 1943 so pohorski partizani požgali nekaj planinskih koč na Pohorju, da bi preprečili namestitev nemških posadk v teh kočah. Požgani sta bili tudi Ruška kočain Planinka. Pri Ruški koči so si Nemci maja 1943 uredili postojanko. Partizani so jo požgali 19. novembra 1943. Po osvoboditvi Ribnice in Lovrenca avgusta 1944 je štab XIV.divizije ukazal Tomšičevi in Šercerjevi brigadi, naj uničita še preostale nemške postojanke na vzhodnem Pohorju. V noči na 3. september 1944 je Tomšičeva brigada napadla Mariborsko kočo, Šercerjeva brigada pa Šercerjev dom.Obe koči sta bili močno utrjeni. Obdani sta bila z bunkerji, s strelskimi jarki in žičnimi ovirami. Napad na obe koči sta brigadi zavarovali z zasedami. Mariborsko kočo sta napadli dve četi 1. bataljona Tomšičeve brigade. Ostale enote Tomšičeve brigade so postavilw zasede proti Limbušu, Bistrici, Rušam in Fali ter kontrolirale območje proti Glažuti. Vod 3. bataljona je bil v brigadni rezervi. V zasedi proti Hočam so bile enote Pohorskega odreda. Nemška posadke je pričakala napadalce že na položajih, ker je Šercerjeva brigada že pri obkoljevanju Sokolskega doma trčila na nemško patruljo. Zaradi tega sta bili obe posadki alarmirani. Nemška posadka pri Mariborski koči je nudila ogorčen odpor. Boj je trajal nad tri ure ( od 23. ure do skoraj treh zjutraj). Nemška posadke se je prebila, ker obroč ni biol povsem sklenjen. Po končani borbi so partizani kočo zažgali. Sokolski dom je napadel 2. bataljon Šercerjev brigade.  Večini Nemcev se je uspelo prebiti in pobegniti. V boju je padlo nekaj borcev Šercerjeve brigade. Po končanem boju je zagorel tudi Sokolski dom, 3.septembra zjutraj pa še Poštarska koča in Pohorski dom.

Tako so bile v noči med 2. i 3 . septembrom 1944 uničene zadnje nemške postojanke na Pohorju, ki so bile najbližje Mariboru. Osvobojenoozemlje na Pohorju je bilo razširjeno in utrjeno.

Vir: Zbornik spomeniških obeležij NOB v občini Maribor-Tezno, Maribor, julij 1987

Pomnik NOB nima EŠD

Spomenik žrtvam za svobodo predstavlja kamnita - granitna stena velikosti 2,00 x 1,00 x 0,20 m, ki ima na sprednji strani pritrjeni kovinsko plastiko s tremi partizani v boju, in kovinsko ploščo, velikosti 60 x 50 cm z relifiranim napisom. Vse skupaj stoji na urejeni površini, do katere vodijo tri stopnice.

Kdo je avtor spomenika ni znano, odkrit je bil leta 1954

        SPOMNI SE 

ŽRTEV ZA SVOBODO

Spominsko obeležje je posvečeno 24.4.1944 na tem mestu ubitemu aktivistu. Izdelano je iz gladko obdelanega kamna, širokega 40 cm in visokega 66 cm s posvetilom. Obeležje je bilo postavljeno 1951.

• EŠD 14039
• JSNP 128 (ime je tu zapisano Nazarij Kavrečič, lokacija pa na Mlaki v Pridvoru, kot se je vas Sv. Anton vmes imenovala)
• Slovenska Istra v boju za svobodo, Druga, dopolnjena izdaja, Koper : Lipa : Združenje borcev in udeležencev NOB Mestne občine ; Izola : Združenje borcev in udeležencev NOB Občine ; Piran : Združenje borcev in udeležencev NOB Občine, 1998, str. 751)

.

Zanimivo je, da je na starem spomeniku (foto 3/4) datum rojstva 7. VII. 1899 (tak je tudi na Sistory), na novem spomeniku pa je 27. VII. 1899.

             [zvezda]

   NA TEM MESTU SO 

          24. 4. 1944 

PO MUČENJU FAŠISTI

   UBILI AKTIVISTA

 KAVREČIČ LAZARJA 

    ROJEN 27. 7. 1899

         SLAVA MU

Spominsko obeležje iz neobdelanega kamna z belo napisno ploščo, je posvečeno petim partizanom, ki so padli na tem mestu julija 1943. Spominsko obeležje je bilo postavljeno 1979.

Spominsko obeležje je postavljeno na mestu, kjer je 10. julija leta 1943 ob nenadnem vdoru italijanskih vojakov in belogardistov padel prvoborec Franc Šali iz Vavte vasi, v bližini pa ob drugih soočanjih s sovražnikom tudi drugi borci NOB.

• EŠD 22903

»10. julija 1943 je bil vroč poletni dan. Večja patrulja Italijanskih vojakov in belogardistov je v vas prišla iz straške smeri in zgornjega konca v vas. V vasi je bilo več partizanov in aktivistov OF. Zaropotala je strojnica in nekaj pušk. Pod streli je obležal prvoborec Franc Šali iz Vavte vasi. Blizu mesta kjer je sedaj spomenik. Razlegali so se posamični streli po vasi. Zajeli so tri moške. Eden je imel srečo, dva mlada fanta iz Velikega Podljubna pa so kruto pokončali med potjo iz vasi proti Ušivcu pri Babjem hribu.

     To je bil žalosten dan za družine pobitih in vaščane. Pa tudi velika izguba za partizansko gibanje in lokalno organizacijo OF, saj sta bila Hrovat in Gašper njena aktivista, Šali pa organizator partizanskega odpora. Vojna vihra je prizadela mnoge družine, tudi po več svojih članov so izgubili v tistem krutem času. Prenekateri niti niso vedeli za kaj so morali umreti.  

      Povprašali smo starejše vaščane, ali se še spominjajo tistih dni in dogodkov in mlajše ali vedo za to tragedijo.

     Kristina Škufca se še živo spominja tistega dne. Takole je povedala. 'Tistega julijskega dne so bili pri nas trije partizani, nahajali so se pod našim kozolcem nad hišo. Kulovčev Franci iz Vavte vasi, pa Košakova Vida in Novega mesta in še eden, sem pozabila njegovo ime. S sestro Danico sva bili ravno na njivi. Jaz sem kopala krompir, ona pa je malo višje nabirala fižol za kosilo, ko je sestra zagledala skupino tabelih vojakov, ki so prihajali iz gozda in med njivami nad našo domačijo ter zavpila: 'Partizani bežite, »tabeli« gredo'! Partizani so opozorilo slišali in se takoj umaknili v gozd nad vasjo in ušli, da so se izognili spopadu. Opozorilo je slišal tudi eden belogardist, ki je sestro hotel kar ustreliti, pa mu je zatajila puška. Je bil ves iz sebe in je skozi grozil sestri in meni. Obe so odgnali dol v vas, naju tepli in na naju kričali. Rešile so naju starejše ženske, ki so vojakom dopovedovale, da otroka nista nič zakrivila in naj naju vendar pustijo pri miru.

     Med vdorom v vas so presenetili Franca Šalija, partizana, ki je nekaterim družinam prinesel propagandni material. Šali se je umikal za Šmajdkovo domačijo, kjer so ga opazili vojaki in pokosili na robu vasi, kjer je mrtev obležal. Tabeli so imeli sliko Šalija z ženo in sinkom in povpraševali, če smo tistega na sliki kaj videli in ali ga poznamo. Morali smo se narediti, da ga ne poznamo.

    V hajki skozi vas so vojaki opazili dve osebi na travniku pri Plantanovih v spodnjem delu vasi, ki sta sušila seno in se poizkušala skriti in izogniti srečanju z vojaki pa so ju ujeli in skupaj z gospodarjem Plantanom odvlekli s seboj. Za Plantanom je šla njegova žena s tremi majhnimi otroki in vseskozi prosila, naj njenega moža izpustijo. Italijanski vojak, ki je vodil Plantana izven vasi z nalogo da ga ustreli, je bil milosten in streljal v zrak, ujetega Plantana pa pustil živeti. Mnogo slabše se je godilo Gašperju in Hrovatu. Odvlekli so ju s seboj, med potjo tepli s puškinimi kopiti in brcali. Do smrti so ju pobili blizu sedanje plošče na Babjem hribu in ju tam tudi pustili ležati. Sporočili pa so kje sta. Nihče od njiju ni bil ustreljen. Vse ubite so potem pokopali svojci. Šalija so pokopali v Vavti vasi. Hrovat in Gašper sta skupaj ležala na parah doma in vaščani smo šli čut. Pokopali so ju v Šmihelu.

Našteli so jih 30, 15 je bilo »tabelih« in 15 Italijančkov. Tabeli so bili okrutnejši do ljudi, Italijani pa so pobirali jajca, lovili in streljali kokoši. Naša kura je svojih dvanajst piščančkov rešila, odvlekla v gozd in šele proti večeru se je z vsemi vrnila domov.'

Vinko Šmajdek je bil takrat star še ne dve leti. Dogodek lahko opiše le po pripovedovanju staršev. S sinom padlega Šalija redno skrbi za bližnje spominsko obeležje.«

• Bogdan Mali, Še pomnite tovariši? Šum sekvoj, junij 2013, 9. 

      NA TEM MESTU JE PADEL
               10. JULIJA 1943
                  FRANC ŠALI
      PREDVOJNI KOMUNIST IN
  PRVOBOREC NOV SLOVENIJE
                IZ VAVTE VASI.

          SVOJA ŽIVLJENJA SO 
     ŽRTVOVALI ŠE BORCI NOV:
               FRANC GAŠPER
                 JOŽE HORVAT
               ANTON GRANDE
                 MIHA GRUDEN

  V SPOMIN JUNAKOM BORCEM
            ZA NAŠO SVOBODO
12. 8. 1979    KO ZB NOV STRAŽA

Med nemškim bombardiranjem Novega mesta 3.10.1943 je bila zadeta tudi ženska bolnišnica. Pod ruševinami je našlo smrt 16 ljudi. Med njimi sta bila aktivistka OF dr. Veruša Štolfa in umetnostni zgodovinar Jože Gregorič. Na plošči, ki je bila odkrita 25.10.1974 v avli te bolnišnice, oblikoval jo je arhitekt Boris Kobe, je zapisano tudi ime dr. Vladimira Sajeta, pomočnika sanitetnega referenta Šlandrove brigade. Ranjen je bil 13.9.1943 ob nemškem bombardiranju pri Šentjerneju in je naslednjega dne v Novem mestu umrl.
Vir: Vodnik po partizanskih poteh, str. 147
Danes ima v stavbi sedež Upravna enota Novo mesto

Ni v RKD.

PADLIM BORCEM ZA SVOBODO 
IN ŽRTVAM OKUPACIJE 1941 — 45
POSTAVILA ZVEZA BORCEV NOB
LIMBUŠ-PEKRE V LETU 1965
.
BOROVNIK JANEZ
ČUFAR JERICA
DOMADENIK LUDVIK
DERVENŠEK IGNAC
GODEC JOŽE
JELENC ZDRAVKO
JELENC ZLATKO
KOBALE IVAN
KOBALE MATILDA
KRAMBERGER KARL
MARINŠEK ALOJZIJA
ROBIČ PAVLA
VOZNIK IVAN
KALIČ JULIJANA
KALIČ DRAGO
ZORKO JERICA
.
POJE BARTL
GOBEC HENRIK
BOROVNIK JOŽE
DERŽANIČ MARTIN
ERBEŽNIK BORIS
ERBEŽNIK VITO
MRAVLJA JOŽE
ROBIČ RADO
SELEVŠEK xxxxGELA
ŠLOSER ANDREJ
ZIMIČ STANKO
ZUPANČIČ MARIJA
Xxxx  KATICA

.
 xxxx   NEDOKONČANO, preveriti pravilnost prepisa

Sistory navaja: Ime in priimek: Jože Žibert, Oče: NULL, Mati: Frančiška, Po domače: Jernačev, Datum rojstva: 16. 07. 1927, Kraj rojstva: Krajno Brdo, Kraj bivanja: Krajno Brdo, Stara občina: Krašnja, Nova občina: Lukovica, Zakonski stan: mladoleten, Poklic (soc. status): posestnikov sin, Datum smrti/izginotja: 11. 04. 1944, Kraj smrti/izginotja: Golnik, Kraj pokopa: NULL, Država pokopa: Slovenija.

»Na spomeniku v Krašnji pa niso napisani […]

Jože Žibert-Jernačev iz Krajnega brda, r. 1927. Ubil ga je drobec mine na pragu domače hiše 10. aprila 1944.«

(Stane Stražar, Črni graben,  Od Prevoj do Trojan,  Lukovica: Kulturno-umetniško društvo Janko Kersnik Lukovica,1985, str.895, 896)

Opomba
Žibert Jože je napisan tudi na (obnovljenem) spomeniku Padlim borcem za svobodo 1941–1945 na pokopališču v Krašnji.

[križ, reliefna podoba Kristusa]

JERNAČEVI
JOŽE ŽIBERT
JOŽE   * 16. 7. 1927     + 11. 4. 1944
Naj v miru počivajo.

Ob cesti Najbrž - Mihev v Podpeci je na škarpi nad cesto pritrjeno spom insko znamenje s katerim je zaznamovana smrt domačina Štefana Svršine iz Podpece, ki je 10 oktobra 1944 na tem mestu padelv nemško zasedo, njegovemu spremljevalcu pa se je posrečilo, da je ranjen ušel.

Spominsko znamenje so odkrili 22. 6. 1973

SVRŠINA ŠTEFAN - MARKO

PADEL V BOJU ZA SVOBODO

10. OKTOBRA 1944

Spominska plošča vzidana v naravno skalo na kraju, kjer so Nemci 13.7.1944 ob požigu Zaplatnikove koče ubili Katarino Šebat. Spominsko znamenje je 8. 10. 1961 odkrila Zveza borcev Križe.

• EŠD 25991
• Od spomenika do spomenika NOB v občini Tržič, Tržič: Družbenopolitične organizacije, Skupščina občine, 1981, str. 34.
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 271.
• ·         SIstory navaja Ime in priimek: Katarina Šebat, Oče: Franc, Mati: Antonija, Datum rojstva: 10. 10. 1912, Kraj rojstva: Gozd, Kraj bivanja: Gozd, Stara občina: Križe, Nova občina: Tržič, Datum smrti/izginotja: 13. 7. 1944, Kraj smrti/izginotja: Gozd, Kraj pokopa: NULL.

·         »Tudi 2. bataljon se je pod Storžičem in Krvavcem neprestano spopadal s sovražnikom in izvajal sabotažne akcije. […]

Domobranski in policijski oddelki so pogosto vpadali v podgorske kraje in zasledovali partizane in nemočne aktiviste. Tako je 13. julija 1944 iz Križev proti vasici Gozd šla kolona 60 domobrancev, ki pa jo je ustavila zaseda 2. bataljona. Po kratkem, a ostrem spopadu so borci 2. bataljona domobrance pognali v beg. Ti so nato dobili pomoč: iz Kranja se je pripeljalo dva avtobusa policistov, z Golnika pa še 30 mož.

   Bataljon se je medtem umaknil, sovražnik pa je z minometi začel obstreljevati južno pobočje Kriške gore in prišel tudi v Gozd. Ob tej priložnosti so policisti požgali Zaplotnikovo, po domače Prinčevo hišo, družino pa aretirali. S seboj so odpeljali tudi aktivistko Katarino Šebat iz Gozda in jo med potjo ustrelili. […] Med aretiranimi je bila tedaj tudi Metka Hladnik iz Tržiča, ki je v Gozd k Šebatovi prinesla poročila. A medtem,, ko so streljali Šebatovo, sta se pognala v goščavo stari Franc Zaplotnik-Princ (roj. 1884) in njegov sin Viktor (umrl febr. 1980) in postala partizana.126 […]

[besedilo ob fotografiji, str. 124] Dne 13. julija 1944 ubita Katarina Šebat-Mežnarjeva, aktivistka iz Gozda nad Golnikom. Tudi pri njenem uboju je sodeloval Miha Perko«

•  Ivan Jan, Kokrški odred, Narodnoosvobodilni boj pod Karavankami, II, Knjižnica NOV in POS 26/4,  Ljubljana: 1980, str. 123–124                   

·         »[…] Š.,I, ŠEBAT Katarina, rojena 1912 v Gozdu nad Golnikom, aktivistka OF. 13. julija  1944 so jo ujeli in ubili raztrganci, ki so bili že od 12. aprila 1944 v sestavi domobranske udarne čete gorenjske samozaščite v Kranju. (Vir: Ivan Jan, Kokrški odred, II. del,. str. 111 in  123–124)«                    

• Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga: Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, V Ljubljani: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 320.

.

• Na fotografiji 3/1 je izrezek iz časopisa: Katici Šebad odkrili spominsko ploščo, Tržiški vestnik, Glasilo Socialistične zveze delovnih ljudi tržiške občine, Leto IX, Št. 15, Tržič, 12. avgusta 1960, naslovna stran, avtor ni naveden

     Opomba 1: Letnica smrti se razlikuje od letnice smrti v SIstory in v knjigi Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev.

     Opomba 2:  Datum odkritja spomenika (31. julija, objavljeno v 15. številki Tržiškega vestnika, ki je izšla 1960. leta) se ne ujema z že navedenim datumom v sloju Partizanski spomeniki (Spominsko znamenje je 8.10.1961 odkrila Zveza borcev Križe).

NA TEM MESTU SO DNE 7. VII. 1944
USTRELILI NEMCI AKTIVISTKO IZ N. O. B.

ŠEBAT KATARINO
IZ GOJZDA.

Datum 7. VII. je  popravljen v 13. VII.