• Fotografija:  Vera Štraus Pokopališče Kozjane,  Geneanet, str. 2.

Geslo: vojni nagrobniki brez oznak123 

               [zvezda]

         VERA ŠTRAUS

25. XII. 1921 - 7. XII. 1946

  ŽALUJOČI SIN EMIL Z DRUŽINO

Na tlakovani ploščadi je granitna plošča in osrednji nagrobnik v obliki tristrane prizme s peterokrako zvezdo in napisom. Ob grobnici sta postavljena dva para manjših nagrobnikov z imeni umrlih. Prvi nagrobnik na levi je prazen, pripravljen za vpis naslednjega umrlega borca.

HERMINA SENIČAR: Leta 1905 se je Hermina Pratnehmer rodila v Bukovljah, blizu Zreč. Starša sta ji preminila že v mladih letih. Sprva je delala kot gospodinja, nato pa v celjski tovarni EMO. V tistem času se je poročila z Rudolfom Seničarjem, s katerim je leta 1939 povila sina Rudolfa. Bila je članica Zveze metalurških delavcev Jugoslavije. Zaradi aktivnega sodelovanja na delavskih protestih je bila večkrat preiskovana in naposled prejela odpoved, kar ji je onemogočalo nadaljnjo zaposlitev. Leta 1938 je bila sprejeta v KPS in bila soudeležena pri ustanovitvi 1. celjske čete. Pridružila se je tudi OF. Ko jo je zajel Gestapo, je bila sprva zaprta v nekaterih slovenskih zaporih, bila mučena in kasneje internirana v Auschwitz. Po osvoboditvi je bila 10. januarja 1949 izključena iz KPS. Kot razlog za to je partija navedla njeno neprimerno obnašanje v taborišču, ki ne pritiče članom partije, mržnjo do nekaterih članov ipd. Čez nekaj let se je upokojila. Pokopali so jo na celjskem pokopališču, a je njen grob kasneje izginil. O tem je bil leta 2021 posnet dokumentarni film POZABLJENI GROB, novinarja Zvezdana Martiča. Vir: Wikipedija.

MILADA ŠMID: Rojena 18. 2. 1905 umrla 8. 3. 1980. Bila je podpornica OF v Zadobrovi pri Celju. Pri njej so se zbirali aktivisti OF, občasno pa sta se pri njej zglasila tudi Sergej Kraigher in Tončka Čeč.

• Kamra
• EŠD 4419

GROBNICA 
BORCEV 
NOV 
[zvezda]                      

prvi kamen z desne: 

V SPOMIN 
HERMINA 
SENIČAR 
19.12.1905 – 25.5.1963 

drugi kamen z desne: 

ARBAJTER MARTIN 
1.8.1917 – 28.6.1967 
GABER BOGOMIR 
2.1.1918 – 10.5.1976 
ŠUŠNJARA LUKA 
21.2.1926 – 1.6.1997 

Prvi kamen z leve je še brez napisa.      

drugi kamen z leve:     

MILADA ŠMID 
18.3.1903 – 8.3.1981 
DOLHAR TEREZIJA 
10.10.1888 – 21.3.1987 

Jože je odšel v partizane 1.1.1943, namesto da bi se vrnil v svojo italijansko enoto po končanem dopustu. Postal je komandir Kobariške čete, že 14.5.1943 pa postane poveljnik 1. bataliona VI. SNOB Ivana Gradnika.

Jože Štih - Marko, rojen 4.3.1911 pri Žehovih v Sužidu: kot komandant 1. bat. Gregorčičeve brigade ranjen v boju pri Krvavi peči; 5.9.1943 umrl v Zgornjih Poljanah v Loški dolini.

Nizko, iz lomljencev zidano znamenje v obliki piramide, na katerem je spredaj vzidana pokončna, svetla kamnita plošča z vklesanim napisom. Postavljeno 1973, posvečeno partizanoma ubitima v bližini aprila 1943.

EŠD 17125

https://wp.me/p4TOBI-g5

Foto: Miloš Toni

1972 Županov laz – Srečanje preživelih iz Civilnega logorja. Stare slike Cerknica,5.11.2025

zvezda

11. 4. 1943 SO NA TEM KRAJU

BELOGARDISTI ZAHRBTNO

UBILI PARTIZANA

IVANA PETRIČA IN

ANTONA MLAKARJA

IZ CIVILNEGA LOGARJA

• Fotografija: Resinovič Geneanet, Pokopališče Hrpelje, str. 17. 

Geslo: zvezda123

[zvezda]

RESINOVIČ

JOŽEF                                               JOŽEF
* 1882    + 1933                               * 1921          + 1948
LADO                                                FRANCKA
* 1909    + 1965                               * 1885          + 1973
JUŠTINA                                            KARMEN
* 1914    + 2002                               * 1970           + 2005
                                                           MILKO
                                                         * 1946         + 2016

Spomeniki ... Žalec, 104

V SPOMIN PADLEMU BORCU
ŠERGAN MARTINU
PADEL OKTOBRA
1942

• Rudolf Margon. Sistory. 
  datum rojstva: 18. 7. 1915, kraj rojstva: Trnje, vojni status: OZNA, voj. enota, čin: Poverjeništvo OZNA za Postojno, datum smrti: 15. 9. 1944, kraj smrti: Palčje, kraj pokopa: Trnje, vzrok smrti: Umorjen, povzročitelj smrti: SNVZ - nemške okupacijske enote

»MARGON Rudolf, partizan pri poverjeništvu OZNE za Postojno. Rodil se je 18. julija 1915 v Trnju pri Postojni, delavec.
15. septembra 1944 je šel z obveščevalno nalogo v vas Palčje. Padel je v domobransko zasedo. Ujeli so ga in ga po večurnem mučenju ubili.«

• Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 1. knjiga, Izven boja pobiti in na druge načine umorjeni, ranjeni in ujeti slovenski partizani, Knjižnica NOV in POS, knj. 87, Novo mesto: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Partizanski knjižni klub Ljubljana, Knjiga št. 15,  1995, str.143.

• Fotografija: Margon Rudi Geneanet, Pokopališče Trnje - Pivka, str. 3.

Opomba
Rudi Margon je napisan tudi na spomeniku Padlim za svobodo v vasi Trnje.

MARGON
RUDI
1915  -   1944

Gruden se je kot kovinar zaposlil v tržiških ladjedelnicah. Do 1942, ko je bil vpoklican v italijansko vojsko, so ga italijanske oblasti večkrat aretirale in zaprle. Po pobegu iz vojske se je marca 1943 priključil NOB, vstopil je v »Kraško četo«, bil na goriški fronti namestnik komandanta bataljona in kasneje komandant VOS za Slovensko Istro. Deloval je tudi na Dolenjskem. Vodil je številne akcije kot npr.: napad na nemško postojanko v Dragi pri Trstu in Prešnici, mobilizacijo v tržaških predmestjih in druge. Po osvoboditvi je delal pri UDBI, tudi v Trstu, kjer ga je italijanska policija 1947 aretirala in ga imela 7 mesecev v zaporu. Leta 1952 so Grudna v odsotnosti obsodili na dosmrtno ječo.[1] Na lovu ga je ustrelil lastni sin. Igor Torkar ga je v knjigi Umiranje na obroke opisal kot Tineta Glina - Rasa. Ima spomenik pred Sodiščem v Sežani

• Albert Gruden. Wikipedija.

Geslo: herojgrob123

[zvezda]

Albert Gruden Blisk

Narodni heroj 1923 - 1982

Spominsko obeležje je padlima domačinoma postavila krajevna skupnost Poženik in ga odkrila 28. novembra 1968.

Vir: Pomniki NOB v občini Kranj, str. 156.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 232.

EŠD: 14240 (memorialna dediščina)

ZA SVOBODO STA PADLA 

BOLKA JOŽE 

25. 8. 1916 - 29. 9. 1943

KORBAR JOŽE 

18. 4. 1927 - 25. 12. 1944

Na Krambergerjevi hiši je spominska plošča Francu Osojniku (1900-1942) in Frančeku Krambergerju (1914-1942), ki sta tukaj padla 29. decembra 1942. Postavitev plošče je predlagal odbor Zveze borcev Ptuj, izdelal pa ko je kamnosek Mrevlje na Ptuju. Postavili so jo 29. decembra 1962. Dimenzije plošče: 80 x 50 cm.

"Pred odkritjem spominske plošče na kraju smrti Franca Osojnika velikega borca za svobodo. V Krčevini štev. 60 pri Vurberku je pred 20. leti preminul partizan in organizator osvobodilnega gibanja v ptujskem okolišu Franc Osojnik. Ravno istega dne, v soboto, 29. decembra ob 10. uri dopoldne bo občinski odbor Združenja borcev skupaj s KO ZB NOV na Grajeni odkril spominsko ploščo na kraju njegove smrti. Na svečanosti bo sodelovala šola v Grajeni. Zaradi zime bo svečanost skromna, vendar pa se je organizacija ZB odločila, da odkrije spominsko ploščo ravno na dan smrti junaka Osojnika in s tem zaključi letošnje svečanosti ob 20-letnici Slovenjegoriške čete. Drugo leto poleti bo na kraju Osojnikove smrti prirejena večja proslava v njegov spomin. Tudi šole bodo priredile izlete v kraj, kjer je padel eden največjih revolucionarjev v našem okolišu.

Junak narodnoosvobodilnega boja je padel pred dvajsetimi leti. V sredo, 29. decembra, prod dvajsetimi leti so v Ptuj pripeljali na malem vozičku, privezanem na gestapovski avto, truplo junaka Franca Osojnika. Pred kmečko hišo v Krčevini štev. 60 je zaradi izdaje padel iznenada - njegovo telo so prerešetali sovražnikovi streli. Njegovo truplo so pokopali za mestnim pokopališčem, kjer so že od avgusta ležali njegovi mrtvi tovariši narodni heroj Jože Lacko, Franc Kramberger, Alojz Zavec, Stojko Drago in bratje Reši.

Kdaj je Osojnik postal borec za pravice. Franc Osojnik se je rodil 26. avgusta 1900 v Janeževcih v Slovenskih goricah. Učil se je mlinarske obrti. Bil je znanja željan otrok, ki se je že v letih, ko je hodil v osnovno šolo na Destrnik, veliko čital. Ob čtivu je postajal svobodomiselnega duha in se včlanil k »Sokolu«. Tudi tedaj je še posegal po knjigah šolske knjižnice in nastopal je v igrah, ki jih je društvo prirejalo. Z željo spoznati tuje kraje in domovino, se je napotil po Jugoslaviji in po drugih balkanskih deželah.

Kdaj je Osojnik spoznal marksistični svetovni nazor in ga osvojil, ni povsem jasno. Bil je Lackov prijatelj. Lacko je stopil v Komunistično partijo leta 1932. Takrat so začeli ustanavljati Društva kmečkih fantov in deklet, pod vplivom nekdanjih pristašev Samostojne kmečke stranke. Komunisti pa so v društvu vnašali naprednega duha. Lacko je imel pri tem delu veliko zaslug in ena največjih je bila ta, da je pridobil za stvar socializma izobraženega kmeta Franca Osojnika. Osojnik je bil trdna opora pri Lackovem delu pri Zvezi kmečkih fantov in deklet predvsem v domačem kraju Destrniku. Pri volitvah leta 1932 je pomagal agitirati za opozicijo proti vladni listi, organiziral je sestanke po domačem okolišu, na katere je prihajal Jože Lacko in govoril ljudstvu o pravici, ki si jo mora sama priboriti.

Ko je vdrl okupator. Franc Osojnik se je razživel kot revolucionar najbolj tedaj, ko je bila domovina najbolj v nevarnosti, v času fašistične okupacije. Tedaj se je uvrstil med najbolj smele borce za osvoboditev našega naroda in za njegovo boljšo bodočnost. Prav nič ga ni zadrževalo v njegovem boju, niti misel na smrt, misel na svojce, na ženo, na mater, ki ju je imel zelo rad. Na njegovem domu v Desencih so se že leta 1941 shajali ilegalci. Osojnik je obiskoval zanesljive ljudi po Slovenskih goricah in jih pridobival za OF. Njegov dom je bil shajališče komunistov, organizatorjev upora proti okupatorju.

Sam pa seveda ni vedel, da je njegova hiša opazovana , kar je po vsej verjetnosti bila, saj je ohranjen okupatorjev dokument iz leta 1941, ki govori o politični nezanesljivosti Franca Osojnika.

Z Lackom sta delala za OF z roko v roki. Prehodila sta skoro vse kraje po Slovenskih goricah in snovala žarišča upora. S seboj sta prinašala Ilegalni tisk OF in zbirala prispevke.

Leta 1942 je Franc Osojnik odšel marca v Rogaško Slatino, kjer je deloval v okolici Pokrajinski odbor OF in KP za Štajersko. Tam je poročal o položaju OF v ptujskem okraju, o zadržanju ljudstva do okupatorja, o okupatorjevem nasilju. Z nalogo, da ustanovijo v ptujskem okolišu partizansko skupino, se je vrnil v domači kraj skupaj z Mimo Kovač-Barčko, ženo padlega heroja Štefana Kovača. Barčki je Pokrajinski komite KP zaupal vodstvo KP v ptujskem okolišu, Lacko je vodil delo OF. V trdno oporo jima je bil Franc Osojnik, ki ga j e PK KP določil za vodjo partizanske skupine, ki naj bi jo čimpreje ustanovili. Mirna Kovač-Barčka pravi v svojih spominih, da Osojnika niso mogli poslati takoj v partizansko četo za komandirja ali političnega komisarja, ker je bil nujno potreben pri utrjevanju postojank OF po Slovenskih goricah in drugod po okraju. Osojnik je zelo dobro poznal domače kraje in ljudi In Lacko ni mogel sam prevzeti odgovorne naloge, utrditi tla in poiskati zanesljive postojanke za prvo oboroženo skupino v ptujskem okolišu, preveč je bil kompromitiran.

Osojnik se je četi pridružil in prevzel njeno vodstvo maja. Toplak Janez iz Mostja pravi, da je bilo to ob prvi košnji. V Mostje je prišel s kolesom in nahrbtnikom ter karabinko, zavito v stari suknji. Zahteval je zase prostor, da se bo odpočil. Čez nekaj dni so prišli k Toplaku še drugi partizani in spali na seniku. Okoli 20. junija so se preselili v podzemeljsko jamo v bližnjem hribu. Od tod so odhajali na akcije, včasih jih po nekaj dni ni bilo, nato so se zopet vrnili.

Po bitki pri Mostju. Osojnik je bil drzen borec, o tem pripovedujejo preživeli sodelavci Slovenjegoriške čete. Čeprav so bile nadvse hude okoliščine boja, je četa junaško napadala okupatorjeve postojanke po Slovenskih goricah.

Po bitki pri Mostju 8. avgusta 1942 se je Franc Osojnik z ranjeno, krvavečo roko, nesposoben za boj, prebil iz sovražnikovega obroča. Zatekel se je v Pesnico ter se skril pod štor ob bregu reke, kjer je do noči počakal, da so se orožniki in gestapovci umaknili z bojišča. Pozno zvečer se je splazil iz skrivališča v vodi ter se odpravil po skrivnih poteh do Vičave, kjer se je silno izčrpan zaradi izgube krvi skril v zapuščeni drvarnici pri Selmajerju. Ranjeno nogo mu je negovala Olga Meglič, ki mu je prinašala tudi hrano. Že nekaj dni po bitki se je oglasil na Panorami  na stalni javki, kamor je prišla Barčka. Bilo je nadvse žalostno srečanje. Govorila sta o četi, o njenem porazu, o smrti hrabrih borcev. Barčka pravi, da je bil Osojnik tak, kakor še nikoli, postaran, bled, upadlega obraza. Še nekaj dni si je moral Osojnik zdraviti svojo nogo, da je lahko odšel na pot k sorodniku Martinu v Breg v Krčevino, kjer je prenočeval na seniku. Spal je z revolverjem pod zglavjem in se takoj zbudil, če je pod senikom kaj zašumelo. Tov. Breg se spominja, da mu je Osojnik pripovedoval, kako je s težavo z ranjeno nogo odšel tisti dan, ko so Lacka vodili po Ptuju, v mesto, dobro maskiran in se vtihotapil na podstrešje gostilne »Pri pošti« , kjer je opazoval, kako so Lacka nemčurji brcali in pljuvali. Med sramotilci je bil tudi Bezjak iz Krčevine, ki se je vdinjal okupatorju. Njemu je namenil smrt. Pripeljal ga je nekdo z motorjem čez nekaj dni pred Bezjakov dom, in Bezjak je dobil zasluženo plačilo.

Osojnikova smrt. Osojnik je imel prijatelja Franca Kukovca iz Krčevine, v stari Jugoslaviji podoficirja, med okupacijo pa upravnika Komeljevega zaplenjenega posestva. Že leta 1941 ga je Osojnik pridobil za OF in delal je skupaj z Osojnikom in njegovim prijateljem Francem Krambergerjem, kmečkim sinom iz Krčevine. Kukovca  je okupator dvakrat zaprl. Ko je prišel drugič iz zapora, je bil v gestapovski službi. V zaporu je klonil pred okupatorjem, ko mu je ponujal svobodo ali smrt, svobodo pa za ceno ovaduštva.

Osojnik je odšel septembra 1942 v Ruško četo in postal njen politični komisar. Večkrat pa se je vrnil v ptujski okraj zaradi posebnih nalog. Nekega dne je ob prihodu na ptujsko področje obiskal Kukovca na Čermelovem posestvu. Kukovec ga je povabil na ožji sestanek OF h Krambergerju v Krčevino štev. 60. Izdajalec je obvestil dva okupatorjeva sodelavca, naj javita Osojnikov prihod županu v Grajeni. Tudi Kukovčeva žena je javila na občino, da je prišel Osojnik in kam sta odšla z njenim možem. Po telefonu so iz občine sporočili na gestapo v Ptuj, kje je Osojnik. Že čez nekaj minut so pridrveli gestapovci z avtomobilom in zahtevali, da jim župan Petek in tajnik Herbst kažeta pot do Krambergerjevih. Hišo so obkolili. Petek je skozi okno poklical Kukovca, ki je skočil skozi vežo do glavnih vrat, Franc Kramberger je bežal skozi kuhinjo na plano, kjer so ga podrle gestapovske krogle. Ranjen in krvaveč je tekel do soseda Jakoliča; domači so ga položili v posteljo, kjer je izkrvavel.

Ko je Kukovec preskočil glavna vrata, je na prostem zakričal: »Drugi je! « Osojnik je medtem hotel planiti na prosto, a že na stopnicah ga je zadel strel iz strojnice.

Kukovec je nato odšel k sosedu Marušiču po ročni voziček, na katerega so naložili mrtvega Osojnika in ga pripeljali do občine v Grajeni. Čez noč so ga imeli na občinskem dvorišču, nato pa so zjutraj odpeljali v Ptuj, kjer so ga razkazovali ljudem na dvorišču gestapa. Osojnikova smrt je pomenila veliko izgubo za narodnoosvobodilni boj, njegovo ime pa je vzpodbujalo nove borce k pogumu, ki je bil potreben za boj do zmage nad okupatorjem. Po Osojniku so imenovali tehniko, ki je tiskala časopise in brošure OF. Ohranjeni so izvodi te tehnike, ni pa še pojasnjeno, kje je sodelovala.

Po osvoboditvi je ljudska oblast obsodila na smrt tiste, ki so izdali velikega junaka in borca za svobodo, Franca Osojnika. Njegovo ime je prevzela kmetijska zadruga pri Ptuju, letos ob 20-letnici njegovega največjega junaštva, je Obč. LO v Ptuju imenoval eno ptujskih ulic v ulico Franca Osojnika. Po njem je preimenovana tudi osnovna šola na Ljutomerski cesti v Ptuju. Ne pozabimo na kmeta - revolucionarja, ki se je junaško boril in umrl za svobodo svojega naroda!«

• V. R., Pred odkritjem spominske plošče na kraju smrti Franca Osojnika velikega borca za svobodo, Tednik, Glasilo Socialistične zveze za Podravje 1/50 (28. decembra 1962), naslovna stran in str. (2). 
• Franc Osojnik. Obrazi slovenskih pokrajin.
• Kamra, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj.

PRI TEJ HIŠI JE PADEL

20. DECEMBRA 1942

FRANC OSOJNIK

IZ DESENC ROJ. 1900

JUNAŠKI BOREC ZA

SVOBODO NAŠEGA

NARODA SKUPAJ Z 

BOJNIM TOVARIŠEM

FRANCEM KRAMBER-

GERJEM ROJ. 1914 V

KRČEVINI

1. PLOŠČA

   BORCI ISTRSKEGA ODREDA 

KOMANDE MESTA KOPER. NARODNE 

OBRAMBE IN AKTIVISTI NOB SO V 

REVOLUCIONARNEM ZAGONU 

ISTRSKEGA LJUDSTVA PREMAGALI

 TUKAJŠNJEGA NACIFAŠISTIČNEGA

 OKUPATORJA. 

                    30. APRILA 1945 

JE BILO OBALNO MESTO KOPER 

DOKONČNO OSVOBOJENO.  

   OB 40-LETNICI OSVOBODITVE 

MAJA  1985              OBČINA KOPER

.

I COMBATTENTI DEL DISTACCAMENTO

 ISTRIANO, DEL COMANDO CITTA 

DI CAPODISTRIA, DELLA DIFESA 

NAZIONALE NONCHE GLI ATTIVISTI 

DELLA LOTTA POPOLARE DI 

LIBERAZIONE. NELLO SLANCIO

 RIVOLUZIONARIO DELLA

 POPOLAzIONE ISTRIANA 

INFLISSERO LA DECISIVA SCONFITTA 

ALL OCCUPATORE NAZIFASCISTA 

LOCALE.

                IL 30 APRILE 1945 

LA CITTA COSTIERA DI CAPODISTRIA 

ERA LIBERA.

   NEL 40 - ESIMO ANNIVERSARIO 

DELLA LIBERAZIONE MAGGiO 1985 

       IL COMUNE DI CAPODISTRIA.

                                  .

2. PLOŠČA

                                   zvezda

PADLIM BORCEM IN ŽRTVAM ZA SVOBODO IZ

 KOPRA, ŠALARE, SEMEDELE IN ŽUSTERNE.

AI CADUTI E ALLE VITTIME PER LA LIBERTA 

 DI CAPODISTRIA, SALARA, SEMEDELLA E GIUSTERNA 

                V NOB 1941 - 1945 NELLA LPL

APOLLONIJO ROMANO, APOLLONIJO REMIGIO, BOŽIČ SERGIO, BURLINI ALBERTO, BUSSANI GIOVANNI, BUSSANI RINO, BRAIDES GIOVANNI, BABIČ LAZAR, BABIČ NAZARIJ, BABIČ RENATO, BABIČ JAKOB, BANDEL ANTON, BEMBIČ MARČEL, CANDOTTI GIOVANNI, CEPPI MARIO, DELLAVALLE LUCIANO, DELLAVALLE PIETRO, DEPANGHER NAZARIO, DESTRADI MARIO, DOBRILA ERMETE, FAVENTO NARCISO, FAVENTO SANTO, FURLAN IVAN, GANDUSIO PIETRO, GERIN RENATO, GREGORIČ IVAN, KODARIN JOSIP,  LONZAR NEVIO, LONZAR FRANCESCO, LOVREČIČ ANTON, LOVREČIČ AVGUST, MAJER BRUNO, PACCHETTI GUIDO, POLI FRANCO, PEČARIČ PETER, PEROŠA ANTON, STEFFE EMILIO, SEGULIN FRANC, URBANC FRANCESCO, VIGINI NAZARIO, ZETTIN SANTO, ZETTO ALBERTO, ZORNADA FIORE, ZUPANČIČ BRUNO, ŽUPANČIČ PASKVAL.

                 ČAST IN SLAVA - ONORE E GLORIA

I - II - 1988              OBČANI KOPRA 

                  I CITTADINI DI CAPODISTRIA.

                                                .

3. PLOŠČA

                            P R O S T O V O L  J C E M

 MEDNARODNIH BRIGAD ŠPANSKE REPUBLIKANSKE VOJSKE 

                                       P A D L I M 

NA ŠPANSKIH BOJNIH POLJANAH V BOJU PROTI FAŠIZMU  

V LETIH 1936 - 1939

A I  V O L O N T A R I 

DELLE BRIGATE INTERNAZIONALI DELL ESERCITO REPUBBLI-

CANO SPAGNOLO. 

                                 C A D U T I 

SUI CAMPI DI BATTAGLIA DELLA SPAGNA NELLA LOTTA 

CONTRO IL FASCISMO 1936 - 1939

ANTON BABIČ - BABIČI 1900 - 1939

IVAN DEBERNARDI - GAŽON 1897 - 1937

NICOLA DEPANGHER - KOPER 1901 - 1937

IVAN TREMUL - KOPER 1894 - 1937

EMILIO DRIOLI - IZOLA 1887 - 1937

SALVATORE MENIS - IZOLA 1902 - 1936

GIORDANO VIZZOLI - PIRAN 1910 - 1936

SLAVA PADLIM - GLORIA AI CADUTI

DECEMBER 1977- LETO TITOVIH IN PARTIJSKIH JUBILEJEV.

DECEMBRE 1977- ANNO GUBILARE DI TITO E DELLA LCS-LCJ

DRUŽBENOPOLITIČNE ORGANIZACIJE KOPER, IZOLA, PIRAN.

LE ORGANIZZAZIONI SOCIO - POLITICHE DI CAPODISTRIA, ISOLA E PIRANO.

• Kristjan Korošec. Sistory.
• KOROŠEC KRISTJAN. Pokopališče Koprivnik v Bohinju, Geneanet str. 4.

» Kristijan Korošec je bil rojen 20. 12. 1924 na Koprivniku v osemčlanski delavski družini.
Osnovno šolo je obiskoval na Koprivniku. Da je izboljšal gmotni položaj družine, se je takoj
zaposlil. Delal je pri gradnji cest, na žagi v Soteski in pri Gozdni upravi Bled kot gozdni
delavec v gozdovih na Pokljuki. Starši so gibanje OF in partizane začeli podpirati v 1942.
letu in tudi Kristijan je spadal med mladino, ki je delala za partizane. V poletju 1942 je moral
na obvezno delo v Nemčijo, od koder se je vrnil decembra 1942. Da se je izognil mobilizaciji
v nemško vojsko, je 19. 3. 1943 odšel v partizane. Bil je v 2. četi, imenovani Pokljuška. Kot
domačin, ki je dobro poznal teren, je bil določen za kurirja.

Bivališče kurirjev Pokljuške čete je bilo v gozdu v Marovšci na Pokljuki. Nanj je naletel pastir
Zorč, pd. pri Pošču z Bohinjske Bele. Partizanom je obljubil, da bo prinesel kruha. Bil je
domačin, zato nihče ni pomislil na izdajo. Namesto kruha jim je 25. 5. 1943 pripeljal orožnike
in vojaštvo iz postojank na Bohinjski Beli. V boju je Tavčar padel. Hudo ranjeni Korošec se je
uspel zavleči do Blejske planine. Tam je izčrpan obležal in izkrvavel. […]

Korošec Kristjan, rojen 20. 12. 1924 Jožetu in Jeri – Zupanc na Koprivniku, kjer je tudi živel – Tomažinov, samski, gozdni delavec. […]Pokopan v gozdu v Zajami na Pokljuki.«

• Po poti spominov, Radovljiški zbornik, Radovljica: Občinska konferenca SZDL, 1990,
  str. str. 82, str. 256.

[lovorova vejica]

DRUŽINA KOROŠEC

SIN KRISTJAN

* 20. 12. 1924, padel 1943

TIHI DOM

Na skupni grob talcev DUŠANA PODGORNIKA, člana glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, JANEZA PORENTE in ALOJZIJA LUBEJA so kmalu po njihovi smrti (leta 1942)  postavili njihovi prijatelji ploščo z njihovimi imeni in datumom usmrtitve ter sokolskim znakom:

[znak organizacije Sokol]

DUŠAN JANEZ LOJZE
+ 13. VI. 1942

Izjava vodstva Sokolov v OF (Slovenski poročevalec 24. junija 1942):
»Dne 13. junija so padli kot talci bratje Podgornik Dušan, Porenta Janez in Lubej Lojze ... Bratje, sestre! Orožje v roke! S podvojenim delom in odločno borbo maščujmo smrt naših bratov. Povejmo vsem da se ne bojimo žrtev, temveč bomo še trdneje in odločneje vztrajali v borbi, dokler ne dosežemo cilje, za katere so padli naši bratje.«

• Vir: JANEZ Kos, Gramozna jama, Ljubljana: Izdalo ČZDO Komunist, TOZD Komunist Ljubljana in Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1982, str. 28.
• Slika Slovenski poročevalec, Leto: 24.06.1942, letnik 3, številka 25

napis na nagrobniku v Spominskem parku na Žalah:

DUŠAN PODGORNIK
1898 - 1942
JANEZ PORENTA
1896 -1942
LOJZE LUBEJ
1900 - 1942