Prva plošča je o Tomšičevi brigadi (odkrita 22. julija 1951), druga pa o hrvaški bolnici (odkrita 6. julija 1958).

Junija 1943 sta se Gubčeva in Tomšičeva brigada umaknili v Belo krajino,. Tomšičeva brigada se je namestila v kraju Bojanci, kjer so jo 4. julija napadli pripadniki italijaske vojske. Napad je bil odbit, partizani so ranili 6 in ujeli 8 italijanskih vojakov. Sledil je še napad črnosrajčnikov iz Tribuč, ki je bil prav tako odbit.

V spomin na te dogodke je odbor Tomšičeve brigade dne 22.7.1951 odkril spominsko ploščo z znakom brigade, ki je bila postavljena na stavbi nekdanje OŠ, zdaj večnamenski objekt v Bojancih.

                                     .

 V stavbi nekdanje šole na Bojancih se je decembra 1943 naselila ena izmed bolnic karlovškega vojnega območja. Od tod se je preselila vzhodno od vasi v gozd, poznanem pod ledinskem imenom "Črni panj". Tam so zgradili več lesenih barak in napeljali elektriko iz centrale v Podbrežju. Do julija 1944 se je v tej bočlnišnici zdravilo 500 ranjenih in obolelih hrvaških partizanov. V spomin na te dogodke je krajevni odbor Zveze borcev NOV Karlovec dne 6.7.1958 odkril spominsko ploščo. Ta je bila postavljena na steno nekdanje OŠ, sedaj večnamenski dom, Bojanci.

Vodnik, 61, 62

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 80.

Vir: Kamra, Knjižnica Črnomelj

          [simbol Tomšičeve brigade]
                4. JULIJA 1943 JE
           TOMŠIČEVA BRIGADA
                      USPEŠNO
             UBRANILA VAS PRED
           DVAKRATNIM NAPADOM
.

druga plošča
                                  [zvezda]

      ZA VRIJEME NARODNO-OSLOBODILAČKOG 
RATA U OVOJ ŠKOLI A KASNIJE U BARAKAMA
U ŠUMI, POKRAJ SELA NALAZILA SE OD DECEMBRA
1943 DO JULA 1944. GODINE PARTIZANSKA
BOLNICA 4/IV. KARLOVAČKOG VOJNOG PODRUČJA.

      OKO 500 RANJENIH IN OBOLJELIH BORACA NAŠLO 
JE U OVOM MJESTU SKLONIŠTE – ZAHVALJUJUČI
BRIZI POMOČI NARODA OVOG KRAJA.

      U TIM TEŠKIM DANIMA OVJEKOVJEČENO 
JE BRATSTVO I JEDINSTVO NAŠIH NARODA.

                    SPOMEN-PLOČU PODIŽE

                                                  KOTARSKI ODBOR
      U BOJANCI                   SAVEZ BORACA N.O. RATA
6. VII. 1958. GODINE                       KARLOVAC

V stiliziranem prikazu uničene hiše z zzidom iz kamna, ki omejuje prostor 2,5 x 3,4 metra, je v levem delu s kamnom sezidana stena širine 105 in višine 90 cm. Na njej je vzidana bronasta plošča širine 85 in višine 51 cm z napisom.

https://obelezja.wordpress.com/2018/03/14/bezuljak-spomenik/  foto Miloš Toni

BORCI KRIMSKEGA POLBATALJONA

  SO 20. OKTOBRA 1941 V NAPADU 

  NA BEZULJAK RAZBILI

  ITALIJANSKO POSTOJANKO

  ZAPLENILI VELIKO OROŽJA

  IN OPREME, NA TEM MESTU

  PA VRGLI V ZRAK SKLADIŠČE

  RAZSTRELIVA.        

                                   PETI ZBOR AKTIVISTOV OF 

                                  IN BORCEV NOV NOTRANJSKE                             

                                               6.9.1941

Na levi strani napisa je upodobljena puška, desno petokraka zvezda

Pred stavbo je na tleh stilizirana odprta knjiga iz belega kamna, posvečena partizanski oficirski šoli, ki je delovala v Beli krajini po letu 1943. Obeležje je oblikoval arhitekt Jože Koželj, postavljeno je bilo leta 1983.

V avli šole je bil relief Borci in ljudstvo kiparja Lojzeta Dolinarja.

EŠD 11223

Načrtno izobraževanje poveljniškega in političnega starešinskega kadra slovenske partizanske vojske se je pričelo v začetku avhsta 1943, ko je Glavni štab NOV in PO Slovenije ustanovil vojaško šolo NOV in POS, 28. decembra 143 preimenovano b Oficirsko šolo Glavnega štaba NOV in POS.

V vseh njenih oddelkih ( pehotni, artilerijski, minersko-inženirski, radiotelegrafski, za izgradnjo vojaške oblasti, sanitetni, prometni, politkomisarski in višji oficirski tečaj (za komandante bataljonov in brigad) se je do konca vojne zvrstilo 110 tečajev, v katerih se je usposobilo nad 3100 partizanov. Šola je delala na Gričicah, v Semiču, na Žumberku, v Metliki in Črnomlju ter na območju vasi Geršiči in Krivoglavice. Njen prvi komandant je bil Jože Malnarič-Križevski, politični komisar pa Mirko Goršič.

9. maja 1945 so oddelki oficirke šole Glavnega štaba Jugoslovanske armade za Slovenijo prvi vkorakali v Ljubljano.

Na nekdanji osnovni šoli v Metliki je bila 19. septembra 1953 odkrita spominska plošča, kjer je od srede januarja 1944 delovala oficirska šola. 

Vir: arhiv ZB NOB Metlika (53)

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 136.

OD JANUARJA 1944 DO APRILA 1945 JE V
TEM POSLOPJU DELOVALA OFICIRSKA ŠOLA
GLAVNEGA ŠTABA NOV IN POS IN VOJAŠKO
IZOBRAZILA NA TISOČE PARTIZANSKIH BOR-
CEV - V ZAKLJUČNIH BOJIH ZA OSVOBODI-
TEV SLOVENIJE JE KOT BOJNA ENOTA VII
KORPUSA PRVA VKORAKALA V LJUBLJANO
19. IX. 1953

Pri Ivanu Ditingerju, ki je bil na Ravnah znan komunist in borec za pravice delavcev, so se pred vojno večkrat sestajali komunisti iz Raven in okolice. Na Ditingerjevi hiši je vzidana spominska plošča.Vir: Vodnik po partizanskih poteh.

Vir: Vodnik po partizanskih poteh, str.292.

Spominsko obeležje predstavljajo štirje v krog postavljeni in različno visoki betonski bloki. Na najvišjem je pritrjena bronasta napisna plošča. Avtor D. Humar. Postavljeno je bilo 6. 9. 1981.
EŠD 24475

GREGORČIČEVE BRIGADA IN
BRIŠKO-BENEŠKI ODRED STA TU SKUPAJ
S TERENCI NENEHNO OVIRALI
OKUPATORJEV PROMET. NEKAJKRAT SO V
TEH AKCIJAH SODELOVALI GARIBALDINCI.
SEPTEMBRA 1943. IN 1944. SO ENOTE NOV
ZAVZELE NEMŠKO-ITALIJANSKO
FAŠISTIČNO POSTOJANKO V PLAVAH
BORCI IN AKTIVISTI

V začetku leta 1943, ko je potekala mobilizacija žirovskih fantov v nemško vojsko, je bil s prijatelji v dogovoru, da se vključijo v partizane. Na prigovarjanje staršev in zaradi strahu pred nemškimi represalijami nad družino (doma je bilo še pet mladoletnih bratov in sester) si je premislil in se priključil nemški vojski. 

Po tečaju za tolmača za nemški in srbohrvaški jezik na Dunaju je bil premeščen v Knin in Drniš. Vzpostavil je stik s tamkajšnjimi partizani in jim pomagal. Po ustnem izročilu so ga prepričevali, naj raje ostane pri Nemcih, saj jim tako lahko bolje pomaga. Leta 1944 je na krajšem dopustu v Kranju prejel vabilo za varno pot v partizane, a ga s tem razlogom ni sprejel. Ko je konec leta 1944 prišla komanda za umik, se je skupaj z nemškim podoficirjem z Dunaja skril v hiši domačina. Partizani so ju ujeli. Rešil ga je neki slovenski komandir, ki je poznal njegovo delo; pri sebi je tudi pismo lokalnih obveščevalcev, ki je pričalo o sodelovanju s partizani.

4. decembra 1944 je prispel med partizane. Vključili so ga v 3. prekomorsko brigado. Ker so Nemci mislili, da je v bojih ob umiku padel, so anuarja 1945 njegovo smrt javili staršem.
Janez Kopač je padel kot mitraljezec 13. februarja 1945 na Crnem vrhu nad Mostarjem. Po vojni so posmrtne ostanke žrtev pokopali v skupni kostnici na Crnem vrhu. Leta 1991 so ustaški skrajneži kostnico močno poškodovali.  Starši so po vojni dobili sinovo pismo, kako mu je končno uspel prebeg k partizanom. -- Milan Kopač

Geslo: prekomorci123

Stari nagrobnik:

TU POČIVA

JANEZ KOPAČ *  14. 2. 1924, + 13. 2. 1945

Novi nagrobnik:

[križ] BALANTAČEVI

SIN JANEZ 1924--1945 PADEL V NOB

Geslo: prekomorci123

V ZAKLJUČNIH BORBAH ZA OSVOBODITEV

ILIRSKE BISTRICE SO SODELOVALE TUDI

3. PREKOMORSKA UDARNA BRIGADA

1. TANKOVSKA BRIGADA IN

ARTILERIJSKA BRIGADA 4. ARMADE.

OPIS SPOMENIKA: Na obodu (obseg 958 cm) iz podpeškega kamna (višina oboda 26 cm), ki simbolizira mlinski kamen na katerega je prelomljena peterokraka  zvezda. Na desetih ploskvah zvezdinih krakov so vklesana imena treh padlih borcev, posvetilo in datum dogodka.

Spomenik je izdelan po načrtu arhitekta Marjana Šorlija in je bil odkrit ob tedanjem občinskem prazniku 1. avgusta 1953.

Opomba: na spomeniku je vklesan napačen datum smrti. Pravi datum smrti je 22.03.1944

OPIS DOGODKA:  V bližnjem Šorlijevem mlinu so se zbirali aktivisti OF že od jeseni leta 1941. Opolnoči dne 21.03.1944 so bili zbrani Ivo Slavec - Jokl, Vida Šinkovec- Janina, Franc Šiška - Črt, Maks Jeza - Droh, Bogo Mohor - Ston, Milena Korbar - Irena, Iztok Žagar, Ivan Lombar - Jošt in še nekateri tovariši. Zaradi izdaje so Nemci to noč Šorlijev mlin obkolili in ob treh zjutraj napadli. Trojni obroč se je posrečilo skoraj vsem oblegancem prebiti. Le trije so ostali na bojišču: Milena Korbar - Irena, zadeli so jo v srce, Maks Jeza - Droh in Ivan Lombar - Jošt pa sta se umaknila nazaj v mlin.  Tam so ju Nemci obkolili. Droha so na mestu ustrelili, ranjenega Jošta pa po strahopetnem mučenju v gestapovski  ječi ubili že naslednji dan. Mlin so Nemci zažgali Šorlijevo mamo in hčerko Ivanko pa obsodili na deset in osem let ječe. Ostale družinske člane so odgnali v Nemčijo v razna taborišča.

VIRI: 

Pomniki narodnega osvobodilnega boja v občini Kranj, str. 50-51.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 221-222.

EŠD: 21465

Tu smo trije- Na naši zemlji pa nebroj- Ki so šli z vero- V zmago v boj- Življenje žrtvovali- 18.03.1944- Korbar Milena Irena- Jeza Maks Droh- Lombar Ivan Jošt 

Ko so Nemci 1944 okupirali Madžarsko, so se začele množične deportacije prekmurskih Judov v koncentracijska taborišča. V treh valovih aretacij (aprila, maja in oktobra 1944) so prekmurske judovske družine, ki so se morale zbrati v sinagogi v Murski Soboti in Lendavi, s tovornjaki odpeljali v Čakovec, od tam z vlakom v Nagykanizso in nato v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau. Holokavst je preživela le peščica prekmurskih Judov.Naročnik spomenika je bil ZRC SAZU. Po besedah Ota Lutharja, direktorja ZRC SAZU, so se za postavitev odločili, ker so želeli na ta način opozoriti na usodo judovskih družin, ki so bile v času med aprilom in novembrom 1944 deportirane in večinoma pobite  v Auschwitzu, na "Pohodu smrti" in v nekaterih drugih taboriščih. Pri uresničitvi ideje dr.Lutharja je bil povabljen Sandi Červek, pri postavitvi pa so sodelovale Slovenske železnice, saj je lokacije postavitve v njihovi lasti.

 Kovček predstavlja edino prtljago, ki so jo jo deportirani Judje lahko vzeli s seboj. Memorijalni napis na klopi jo spremeni v spominski objekt, ki ostaja v svoji uporabi, saj se čakajoči potniki lahko usedejo na klop, medtem ko jih napis in kovček spodbudita k razmišljanju.

Spomenik je bilodkrit 29. januarja 2010, zasnova Sandi Červek (1960); izdelava Mirko Bratuša (1963), materila : les in bron.

Vir : Javni spomeniki in skulpture v Murski Soboti med letoma 1919 in 2019, Ivana BOROVIĆ, zaključna seminarska naloga, 2020, Filozofska fakulteta, Odd. za umetnostno zgodovino, Ljubljana

Foto: Dominik Fras

Napis na klopi:

V SPOMIN NA IZGNANE IN UMORJENE JUDE PREKMURJA APRIL - NOVEMBER 1944

Tončka Čeč-Roza, rojena 16. 5. 1898 na Kleku pri Trbovljah, uradnica. Članica partije od leta 1920. Ilegalno je odšla v Sovjetsko zvezo leta 1927 in tam ostala do letaa 1937. Po vrnitvi je politično delala med ženami v Revirjih in Savinjski dolini. Od leta 1940 je živela v ilegali. Leta 1941 je vstopila v Revirsko četo, nato pa je bila sekretarka okrožnega komiteja za Kozjansko. 27. 8. 1942 je bila po izdaji na Topolovem ranjena in ujeta. Umrla je v taborišču Auschwitz 3. 11. 1943.

• Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 95-96.
• Vodnik po partizanskih poteh.
• Tončka Čeč. Wikipedija.

TU SE JE

RODILA IN ŽIVELA

REVOLUCIONARKA

ČEČ TONČKA

TRBOVLJE 22. 7. 1951.

Slava Klavora, rojena 11. maja 1921 v Mariboru, se je po končani trgovski akademiji v Mariboru jeseni 1939 vpisala na Ekonomsko-komercialno visoko šolo v Zagrebu. Že pred vojno se je včlanila v Komunistično partijo Jugoslavije. Po izbruhu druge svetovne vojne se je vrnila v Maribor, kjer je dobila nalogo organiziranja študentskih delovnih narodnoobrambnih taborov ob severni meji. Po okupaciji Jugoslavije je začela delovati kot sekretarka ZKMJ za mariborsko okrožje. Na Štajerskem je po 21. juniju 1941 začela z organizacijo narodnoosvobodilnih partizanskih enot. Avgusta 1941 jo je aretiral Gestapo in jo zaprl najprej v Mariboru, nato pa so jo poslali v zapor v Gradcu. Po dolgem mučenju so jo 24. avgusta 1941 ustrelili na dvorišču mariborskih sodnih zaporov. Posmrtno je postala narodna heroinja Jugoslavije.

Bronast doprsni kip stoji na marmornatem kvadrastem podstavku z vklesanim, pozlačenim napisom. Pod podstavkom je dodana konzola za vence. Kip je delo akademske kiparke Vlaste Zorko in je bil postavljen leta 1983 na pobudo krajevne skupnosti, ki je skupaj z družbenopolitičnimi in delovnimi organizacijami tudi prispevala denar zanj. Prvotno je kip stal na marmornatem podstavku na zelenici med trgovskimi lokali, nedaleč od trenutne lokacije. 

Rakovec, Andreja. Spomeniki znanih osebnosti v Mariboru (zloženka). Maribor: Umetnostna galerija, s.d.

Zbornik spominskih obeležij narodnoosvobodilnega boja v občini Maribor-Tezno. Maribor: OK SZDL in SO Maribor-Tezno, 1987, str. 54-55.

NARODNI HEROJ

SLAVA KLAVORA

1921 - 1941