Padlim za svobodo, 194

TUKAJ POČIVAJO FRANC HOBEL, ROJEN 27. 4. 1914
FELIKS HOBEL, ROJEN 21. 8. 1924, PADEL 12. 2. 1944, POKOPAN V MALOŠČAH
ANTON HOBEL, ROJEN 20. 1. 1927, PADEL 26. 11. 1944, POKOPAN V MALOŠČAH
JUNAŠKO STE PRESTALI NEIZPROSEN BOJ, POJILA VAŠA KRI JE ZEMLJO, KI VAS KRIJE, ZDAJ DELEŽ BODE VAŠ, MIR BOŽJI IN POKOJ, NA NEBO SVETLA LUČ NEBEŠKA NAJ VAM SIJE. 
TUKAJ PRIČAKUJE DAN VSTAJENJA TUDI NJIH TOVARIŠ ŽOLNIR IGNAC, PADEL FEBRUARJA 1945 V STAROSTI 32 LET, DOMA PRI CELJU. LAHKA NAJ MU BO NAŠA ZEMLJA.

SIstory navaja: Ime in priimek: Franc Bevk, Oče: Franc, Mati: Frančiška, Priimek matere: Sedej, Po domače: NULL, Datum rojstva: 17.02.1928, Kraj rojstva: Davča, Kraj bivanja: Davča, Zakonski stan: mladoleten, Poklic (soc. status): kmečki delavec,  PODATKI O SMRTI , Datum smrti / izginotja: 28.03.1945, Kraj smrti / izginotja: Krnice nad Idrijo, Kraj pokopa: Krnice nad Idrijo, Država pokopa: Slovenija

DRUŽINA BEVKOVA
[križ]
[medaljon s fotografijo]   FRANC   *17.II.1928   +30.III.1945

V centru Cirkulan so 11. avgusta 1963 postavili spomenik 38 padlim domačinom v NOB. Načrte zanj je pripravil Otmar Gaiser, izdelal pa ga je kamnosek Avgust Gaiser iz Ptuja.

Vir slik in tekst: Kamra, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

EŠD 21143

Vir; 556-Vodnik

Na slovesnosti 27.aprila 1998 je polkovnik Janez Butara iz pokrajinskega štaba SV v Novem mestu, kot slavnostni govornik na slovesnoti v počastitev zmagovite bitke v Jelenovem Žlebu, dal predlog za oblikovanje spominske poti z začetkom v Rakitnici. Leta 2000 je bila odkrita pot s postavljenimi 4 informacijskimi tablami. 12. septembra 2020 je bila odkrita zadnja, V. tabla, nad breznom in nasproti spomenika. Na njej je prikazana skica in opisana sama bitka partizanskih brigad. Ob prisotnosti častne straže SV je tablo odkril udeleženec bitke, upokojeni general, Vlado Kocijan (foto št.1)

Z njenim odkritjem je po 20 letih bila dokončana in zaokrožena "Pot pomnjenja in bojev slovenskih vojakov".

SIstory navaja Ime in priimek: Franc Tavčar, Oče: Franc, Mati: Ivana, Priimek matere: Lavtar, Po domače: NULL, Datum rojstva: 19.03.1927, Kraj rojstva: Spodnja Luša, Kraj bivanja: Spodnja Luša, Stara občina: Selca, Nova občina: Škofja Loka, Pokrajina: , Zakonski stan: samski, Poklic (soc. status): kmečki delavec, Narodnost: Slovenec, Spol: moški,  PODATKI O SMRTI , Datum smrti / izginotja: 14.01.1945, Kraj smrti / izginotja: Kopriva na Krasu, Kraj pokopa: NULL, Država pokopa: Slovenija

»Tavčar Franc, 1927, Spodnja Luša, kmečki delavec, v partizane avgusta 1944, padel 14. 1. 1945 v Koprivi na Krasu;« (Vincencij Demšar, Žrtve narodnoosvobodilne vojne iz občine Škofja Loka, Loški razgledi, letnik 22, številka 1, 1975, Škofja Loka: Knjižnica Ivana Tavčarja, Muzejsko društvo, str. 190)

»FRANC TAVČAR, rojen 17. 3. 1927 na Spodnji Luši, kmečki delavec, v partizane je vstopil avgusta 1944. Padel je 14. 1. 1945 v Koprivi na Krasu.« (Krapež Stane [ur.], Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Založba Borec, 1986, str. 174)

Datumi rojstva na nagrobniku in v virih se razlikujejo.

[križ]
    TAVČAR - RANTOVI
FRANC   *3.3.1927   +1945

Avtor skulpture je Tone Svetina, spomenika pa Marjan Šorli. Postavljen je bil 22. 7. 1956. Prvotno je bil iz kamnite zvezde in vodometa.

Kamnit peterokotnik z imeni 84 borcev in žrtev fašističnega nasilja iz Križ in okolice in obelisk iz varjenega orožja. Prestavitev spomenika 7. avgusta 1971. 2010 ponovno preoblikovan in prestavljen.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 278.

Od spomenika do spomenika NOB v občini Tržič, Tržič: Družbenopolitične organizacije, Skupščina občine, 1981, str. 30.

EŠD 20908

Podolgovate pravokotne plošče, postavljene v peterokotnik

1. plošča:

1941 (zvezda) 1945

BREG    PRISTAVA   SENIČNO

GOZD   RETNJE       VETERNO

KRIŽE   SEBENJE    ŽIGANJA VAS

(Vzporedno na desni na isti plošči piše:)

POSTOJMO TU IN POČASTIMO ŽRTVE/

KI NJIH JE KRI V PROSTOST ODPRLA/

POT IN V MISLIH NANJE, NA JUNAKE MRTVE, NOV SVET/

GRADIMO ZA NAŠ NOVI ROD.

2. plošča (2 in 2 vzporedni vrsti)

BAVDEŠ MIRKO        HLEBŠ ANDREJ

BEVC FRANC            HIRŠENFELDER ALOJZ

ČERNIVEC JOSIP      HIRŠENFELDER LOJZE

FINK JOŽE               HIRŠENFELDER VIKTOR

GRADIŠAR JOŽE       JANC JOŽE

GREGORC PETER

.......

JANC SLAVKO         KOŠIR ALOJZ

JAZBEC JOŽE         KOŠIR KAROL

JAZBEC VINKO       KRALJ JANEZ

JENKO FRANC        KRAVCAR ANTON

KLEMENC JANEZ    KRAVCAR JOŽE

                            KRAVCAR VINKO

3. plošča

LANG EDVARD       MALI FRANC - GOZD

LEBAN JANEZ        MALI FRANC - VETERNO

LEGAT STANKO      MEGLIČ CIRIL

LOMBAR IGNAC     MEGLIČ MIHAEL

LONČAR IGNAC     MEGLIČ PETER 

........

MLAKAR JANKO            PERKO ANDREJ - BRDO

MLINARIČ FRANC         PERKO ANDREJ - KRIŽE

NEŽMAH STANISLAV    PERKO FRANC

NOVAK IGNAC             PERKO JANEZ

PERČIČ KRISTJAN       PERKO SLAVKO

                                 PERNE VINKO

4. plošča

PLAJBES MARIJA         PURGAR MAKS

POVHE ALOJZ             PURGAR PETER

PURGAR ALBIN           PURGAR RUDOLF

PURGAR JOŽE            REMIC FRANC

PURGAR JOŽE           ROVTAR FRANC

.............

ROVTAR LUDVIK        ŠARABON KAREL

ROZMAN ANDREJ       ŠEBAT KATARINA

SLAPAR JERNEJ          ŠKRJANC ANTON

SMUK SIMON             ŠUBER SLAVKO

STEGNAR VALENTIN   ŠTEFE ANTON

5. plošča

ŠTEFE ANTON            TOMC FILIP

ŠTERN PAVEL            TOMŠE CIRIL

ŠVAB JOŽE                UMER FRANC

TIŠLER PAVLA           URANIČ STANISLAV

TIŠLER JOŽE             STRANIČ MARIJA

.........................

UZAR STANKO          ZAPLOTNIK VALENTIN

UZAR VIKTOR           ZUPAN LUKA

VERŠNIK MIRKO       ŽBOGAR SILVO

VETERNIK ANTON     ŽEPIČ PETER

ZAPLOTNIK JERNEJ   ŽEPIČ STANKO 

Plošča je trenutno (30. 5. 2023) zaradi obnove fasade odstranjena. Informacija in fotografija M. Luštrek.

Plošča je 27.7.2023 na starem mestu. MK

                               V SPOMIN

     AKTIVNIM, KULTURNIM IN FIZKULTURNIM

         DELAVCEM, KI SO PADLI KOT BORCI,

       TALCI IN UMRLI V TABORIŠČIH V ČASU

                                    NOV

                              1941 - 1945

AMBROŽIČ ERNEST        KLINAR MIHA

AMBROŽIČ FRANC          LEGAT SREČKO

AMBROŽIČ ZDRAVKO      LIPOVŠČEK FRANC

AMBROŽIČ IVAN               LIPOVŠČEK ALOJZ

BRANC JANEZ                  MAJNIK FRANC

ČRNOLOGAR SLAVKO     MASTERLE ALOJZ

DOLŽAN MIRO                  MEDVEŠČEK MILAN

GORJANC GABRIJEL       MRVICA FRANC

HOJAK EDI                        MARINČIČ EDI

JERMAN BOŽKO               MARKIZETI LUDVIK

JAMŠČEK SLAVKO           NOČ ANDREJ

JAMŠČEK JAKA                 PALČIČ KRISTO

KAVALAR FRANC              POTOČNIK JOŽE

KOVAČIČ ZVONKO           POTOČNIK FRANC

KOČMAR MAKS                 POLKA FRANC

KRIVEC IVAN                     PURKART MIRKO

KRIVEC AUGUST               RAZINGER STANKO

KRIVEC LAMBERT            ŠKRABELJ ALBERT

KOBENTAR MARIJA          TEPINA LOVRO

KOBENTAR MATIJA           TEPINA TINE

KOBENTAR BLAŽ              TURK DRAGO

KLEMENC JOŽE                KLEMENC VALENTIN

                            SLAVA JIM

DNE 5. X. 1952            DPD SVOBODA HRUŠICA

SIstory navaja Ime in priimek: Ivana Bricelj, Oče: Franc, Mati: NULL, Po domače: Hrastarjeva mama, Datum rojstva: 15. 12. 1886, Kraj rojstva. Zgornja Hrušica, Kraj bivanja: Bizovik, Datum smrti/izginotja: 23. 11. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik.

»Tisti čas, ko je ranjeni Prusnik  ležal na vozu na bizoviškem bloku, so belogardisti prignali Dežmanovo Kernčevo z otroki v bizoviško postojanko k Lazarju na griču. […] Dne 20. novembra so aretiranci brez večerje in brez vsake odeje legli po slami na podu v bizoviški postojanki. […] Takoj za aretiranci iz Sadinje vasi so belogardisti prignali na pod še 56-letno vdovo Ivano Bricelj, po domače Hrastarjevo mater iz Bizovika. V partizanih je imela sina Janeza in hčerko Ivanko, hčerka Rozka pa je bila tedaj zaprta v poljski postojanki. Belogardist Andrej Bricelj, po domače Potokarjev iz Bizovika, je prišel v postojanko sporočit, da se je zglasila na domu partizanka Ivanka. Takoj so odhiteli k Hrastarjevim Niko in Ivan Korošec ter Ivan Križaj. Ker niso dobili Ivanke, so dejali materi, naj gre z njimi, da jo bodo nekaj vprašali. Ko je stopala pred njimi na grič, jo je srečala znanka iz vasi. Vprašala jo je, kam jo ženejo. Hrastarica je v šali odgovorila: Pravijo, da mi bodo dali hlebček kruha.« Eden izmed belogardistov je za Hrastaričinim hrbtom zamahnil z roko, kot bi udaril, in tako pokazal, kakšne vrste 'kruh' ji mislijo dati. Po prihodu Hrastarice v postojanko so začeli belogardisti zasliševati aretirance. […] Še isto noč so zaslišali tudi Hrastarico. Ko so padli po nji prvi udarci, se je pognala v razbojnike, misleč, da se jih bo ubranila, a so jo zato še huje pretepali. Albinca Dežmanova je slišala na podstrešje, kako so vpili nad njo: »Dokler bo še kaj polen pri hiši, te bomo tolkli!« Hrastarica je obležala nezavestna. Belogardisti so odšli na podstrešje in ukazali Albinci, da mora nazaj na pod, na podstrešje pa so odnesli Hrastarjevo mater. […] Zjutraj je prišel na grič k Lazarju 14-letni Miha Bricelj, najmlajši otrok Hrastarjeve matere. Videl je mater in tudi govoril je z njo. Kasneje je povedal, da je dobil mater v Lazarjevi hiši. Bila je vsa krvava okli ust in tudi roke je imela krvave. Vrat je imela zavit v ruto in z njo si je neprestano brisala krvaveča usta. S tresočim se glasom je vprašala sina, če je še doma in če sta še konj in krava pri hiši. Sin je kimal in pritrjeval, govoriti ni mogel, ker so ga dušile solze, ko je gledal tako strašno stepeno mater. Med pogovorom je prišel k njima Gabrijel Capuder. Zgrabil je Miho Briclja in ga gnal ven pred postojanko. Potisnil ga je k zidu in mu tiščal pištolo v prsi. »Ustrelil te bom!« je kričal nad njim, »če ne boš tiho! Nič nisi videl!« Otrok se je ves tresel od strahu. Capuder ga je tako dolgo zastraševal, da se je zasmilil celo Andreju Briclju-Potokarjevemu, ki je prejšnji dan naznanil Hrastarjeve v postojanki. Pristopil je Capudru in mu rekel, naj ga vendar že izpusti. Ko je na smrt prestrašeni otrok tekel proti domu, je že od daleč zagledal voz, na katerega so belogardisti nosili njihovo imetje. K vozu sta bila privezana konj in krava. Ni se upal naprej. Zavedal se je, da je izgubil vse: mater in dom. Odšel je v vas k svoji teti.

Naslednjo noč pred nedeljo so bizoviški belogardisti še enkrat zaslišali Hrastarico. Po zaslišanju je niso odnesli nazaj na podstrešje, ampak so jo z vozičkom prepeljali do poda in vrgli k drugim pripornikom. Tako strašno so jo zdelali, da je samo še hropla in nekajkrat komaj slišno zastokala: »Zebe me!«

V nedeljo, dne 22. novembra, so se belogardisti že navsezgodaj odpravljali k maši. Njihov kurat je v polni opremi hodil okoli postojanke: z bombami in pištolo za pasom in štolo za vratom. Razmišljal je, kaj bi s Hrastarico. Tako strašno pretepene niso mogli poslati nikamor, niti v bolnišnico. Posvetoval se je z Gabrijelom Capudrom in s svojim bratom Ivanom. Sklenili so, da jo je treba ustreliti. Ker pa so bili belogardisti s svojim kuratom vred verni in krščanski ljudje, so še prej poskrbeli za njeno »večno življenje. Križaj je poslal na pod dva belogardista, da sta mu pripeljala izmučeno ženo pred improvizirani oltar v Lazarjevi hiši.

Na sodni obravnavi decembra 1945 je Peter Križaj izjavil pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, da je Ivano Bricelj, po domače Hrastarjevo mater, pred smrtjo še spovedal. Na sodnikovo vprašanje, zakaj je dovolil, da so jo ustrelili, je dejal, da je bila tako »slaba«, da je niti v bolnišnici ne bi mogli več rešiti.

Po opravljeni spovedi so Hrastarico odpeljali nazaj na pod. Voditelji bele garde v Bizoviku so se odločili, da jo je treba ustreliti, ko bodo vaščani in priporniki, ki so še lahko hodili, zbrani pri maši v bizoviški cerkvi. […] Tiste dni, ko so bili v bizoviški postojanki zaprti interniranci iz Sadinje vasi in Hrastarjeva mati iz Bizovika, je moral tesar Slavko Pavčič še vedno utrjevati in graditi bunkerje na griču. Tudi v nedeljo, 22. novembra, je bil v postojanki. Videl je, da so Hrastarico odpeljali na konec postojanke, takoj zatem pa je slišal dva strela. Čeprav je bila uboga žena že pri koncu svojih moči, ni bila takoj mrtva. Ko so jo peljali na vozu mimo Pavčiča, je slišal, kako je stokala. Belogardisti so jo potisnili na prednji sedež na vozu, od vsake strani pa jo je eden podpiral, da ni padla. […] Na pokopališču sta že kopala grob Anton Bricelj in Jože Mravlje, bolj za bele kot za partizane navdušena Bizovičana, in čakala, da ju Ribič in Bolta zamenjata pri kopanju. Ribič je takoj vprašal, za koga kopljeta grob. Bricelj je malomarno odvrnil: »Eh, za eno staro babo!« Ribič mu ni verjel. Šele ko je Bricelj vzkliknil: »Jo že peljejo!« in videl, da se bliža pokopališču voz, na katerem je čudno zverižena sedela Hrastarica, podprta od belogardistov, je verjel.  […] Hrastarjeva mati je bila že mrtva, ko so jo pripeljali na pokopališče. Prvič so jo ustrelili v postojanki, pri prevozu na pokopališče pa je izdihnila. Drugič so jo streljali zato, da bi odvrnili sum od morilca, ki je streljal na griču. Streljanje na pokopališču pa so tiste dni smatrali za izvrševanje »vojaškega povelja«.

Belogardisti so dvignili Hrastarico z voza in jo odnesli k stebru ob pokopališki ograji. Tam sta jo dva držala pokonci, tretji pa je pristopil in jo od blizu ustrelil. Nato so vrgli truplo na zemljo in šli h grobu. Vprašali so kopače, kdo pojde po Hrastarico in jo privleče do jame. Ribič je takoj odvrnil, da ne gre, pa če tudi še njega pri priči ustrele. Tudi Bolta se je uprl. Tedaj sta se odločila Anton Bricelj, po domače Sadrežev, in Anton Pogačar in odšla po truplo. Prijela sta žrtev za roke in jo kakor hlod privlekla do groba. Ribič je opazil, da je ostala na stezi Hrastaričina copata. Šel je ponjo, jo pobral in vrgel v jamo.

Bricelj in Pogačar sta ob grobu nekaj časa  počivala, nato sta zgrabila truplo in ga vrgla v jamo tako, da je obležalo napol sede, napol leže. Ribič je povedal, da je Hrastarica slonela v grobu z obrazom proti Ljubljani.

Ko so kopači opravili svoje delo, je Karel Ribič odšel na kraj, kjer so belogardisti ustrelili nesrečno žensko. Nikjer ni našel sledov krvi. Spoznal je, da so morali Hrastarico že mrtvo pripeljati na pokopališče, in uvidel, zakaj sta jo morala dva držati pokonci, ko so jo streljali.

Po Bizoviku in okoliških vase se je še isti dan razširila govorica, kako so ubili Hrastarjevo mater. […]«   Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 215, 216, 218–222)

»[besedilo pod fotografijo] Ivana Bricelj – Hrastarjeva mati, gospodinja, rojena 15. 12. 1886 – ubita 22. 11. 1942« (Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. XXVI)

»76. BRICELJ Ivana, po domače Hrastarjeva mama, rojena 1886, iz Bizovika. V partizanih je imela sina in hčer. Drugo hčer je zaprla policija.

11. novembra 1942 so jo pripadniki MVAC s postojanke na Sv. Urhu ubili. Ustrelili so jo dvakrat: v postojanki in na pokopališču. (Vir: Štefanija Ravnikar- Podbevšek, Sv. Urh, str. 219)« (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 43)

_________________________________________________________________________ 

SIstory navaja Ime in priimek: Pavlina Lukanc, Oče: Franc, Mati: Marija, Datum rojstva: 30. 12. 1896, Kraj rojstva: Vevče, Kraj bivanja: Dobrunje, Datum smrti/izginotja: 30. 09. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik.

»48. LUKANC Pavla, rojena 30. decembra 1896, mati treh nedoraslih otrok, doma iz Dobrunj št. 80.

9. oktobra 1942 so pripadniki MVAC s Sv. Urha ustrelili njo in Franca Klemenčiča. Ustrelili so ju z dumdumkami ob ograji bizoviškega pokopališča. To so videli številni domačini. (Vir. Štefanija Ravnikar-Podbevšek, Sv. Urh, str. 460)« (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 200)

_________________________________________________________________________ 

 SIstory navaja Ime in priimek: Franc Klemenčič, Oče: Janez, Mati: Marija, Po domače: Pulc, Datum rojstva: 07. 07. 1889, Kraj rojstva: Sadinja vas, Kraj bivanja: Sadinja vas, Datum smrti/izginotja: 29. 09. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik.

»43. KLEMENČIČ Franc, rojen 1886 v Sadinji vasi.

9. oktobra 1942 so ga ustrelili pripadniki MVAC skupaj s Pavlo Lukanc. Ubili so ju z dumdumkami ob ograji bizoviškega pokopališča. Bilo je veliko očividcev. (Vir: Štefanija Ravnikar-Podbevšek. Sv. Urh, str. 176) (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 149)

 »Tako je nastala 6. oktobra 1942 druga belogardistična postojanka vaške straže v dobrunjski občini pod Sv. Urhom. Okupator jo je imenoval kot vse druge postojanke svojih pomagačev, Milizia voluntaria anticommunista – prostovoljna protikomunistična milica  - na kratko MVAC. Toda tega naziva ni nihče uporabljal. Za slovenski narod so bili sodelavci italijanskega okupatorja do njegove kapitulacije belogardisti. Capuder je novo postojanko stalno nadzoroval in dajal navodila njenim članom. […] V gasilskem domu so na novo prijete vaščane pridružili pripornikom, ki so jih že pred njimi prignali v postojanko. Maroltova je naštela okoli dvajset pripornikov. Capuder je še isti dan sklical nekak »sodni zbor«, ki so ga sestavljali njegovi najožji pajdaši, in obsodil Marijo Marolt, Pavlo Lukanc Antona Remca, Franca Klemenčiča na smrt, več drugih pa na odgon v internacijo.

Pavla Lukanc iz Dobrunj št. 80, 45-letna gospodinja in mati treh nedoraslih otrok, je Capudra obupno prosila, naj ji zaradi otrok ne vzame življenja. Njen mož, bolehen človek, je bil zaprt skupaj z njo. Ko je slišal, da je žena obsojena na smrt, je začel Capudra rotiti, naj se vendar usmili: » Saj vendar vidite, da bolan, kakor sem, ne bom mogel skrbeti za otroke!« Capuder je vedel, da je Lukančeva članica Narodne zaščite in da je že tedaj, ko se je Kranjčeva skupina četnikov pripravljala na Sv. Urhu za odhod v Gorjance, oprezovala za njimi. Zato je kričal nad  njo: »Ti si in boš delala za partizane! Vem, da se ne boš spremenila!« Triinpetdesetletni kmetovalec Franc Klemenčič, po domače Pulčev oče iz Sadinje vasi št. 2, je pogosto zahajal v Bizovik k Mariji Štefančič, rojeni Mojškerc. Njegova hčerka Pavla je bila nevesta njenega nečaka Lada Mojškerca, ki je padel pod fašističnimi streli 27. septembra 1942. V domači vasi je Klemenčič delal s partizani in jih podpiral z vsem, kar je premogel. Pogosto je nesel v Bizovik pošto in jo izročil Štefančičevi, da jo je oddala naprej. Pravi namen svojih potov je prikrival s tem, da je Štefančičevi pomagal na polju. Čeprav je težko hodil zaradi hudo bolne noge, se je vselej, kadar je bilo treba, takoj odpravil na pot.

Dne 7. oktobra 1942 sta Klemenčič in Štefančičeva grabila deteljo. Sredi dela sta prišla po Klemenčiča bizoviška belogardista Anton Pogačar in Jakob Jager. Rekla sta mu, da mora takoj k Capudru v  gasilski dom. Ko sta ga gnala pred seboj, jih je srečal Franc Jager, po domače Kovačev iz Bizovika. Jager je zavpil nad Klemenčičem: »To gnusobo je treba v kraj spraviti!«[…] Capuder je očital Klemenčiču njegovo delo za partizane. Klemenčič se je zagovarjal, da s tako bolno nogo pač ne more kaj prida delati. Mladi zločinec pa je zakričal nad njim:  »Tvoja noga ni tvoja glava!« in ga obsodil na smrt.   […] Na smrt obsojeni Franc Klemenčič, Pavla Lukanc in Marija Marolt so morali v zakristijo, kjer so vso mašo preklečali. Bolehni in zgodaj postarani Klemenčič je molil za »srečno zadnjo uro«. Sklenjeni roki sta se mu tresli, ko je žebral molitve svojih očetov in  svojih sodnikov in morilcev. Po maši se je pričela spoved. To je bilo tiste posebne vrste politično opravilo. Duhovnik je hotel predvsem izvedeti, kakšne zveze so imeli na smrt obsojeni s partizani, s čim so jih podpirali, kakšne časopise in brošure so prebirali in kaj so nameravali. Za druge vrste grehov se ni zanimal. […] Pavlo Lukanc in Franca Klemenčiča so belogardisti postavili k cementni ograji bizoviškega pokopališča in ju pobili z dumdum kroglami. Veliko ljudi je prihitelo gledat njun smrtni boj. Po prvih strelih je Lukančeva še poizkušala vstati. Z rokami je grabila okoli sebe in iskala opore, da bi se dvignila. Kmalu pa so ji sile pošle in je za vselej obmirovala.« Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str.174, 175, 177, 178)

»[besedilo pod fotografijo] Franc Klemenčič, kmetovalec, rojen 7. 4. 1889 – ubit 9. 10. 1942

[besedilo pod fotografijo] Pavla Lukanc, gospodinja, rojena 30. 12. 1896 – ubita 9. 10. 1942«

(Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. XXV)

        ŽRTVAM ZA SVOBODO

USTRELJENIM NA TEM MESTU

             NOVEMBRA 1942

BRICELJ IVANA            + 1886

LUKANC PAVLA            + 1896

KLEMENČIČ FRANC    + 1889

                SLAVA JIM

K L A N J Š Č E K

.

RADISLAV - JAKEC

.

1925 - 1984

Spomenik je projektiral ing. arh. Drago Derkovič, izvajalec del pa je bil gradbeni sektor posestva Snežnik Kočevska Reka, ki je tudi v celoti financiral postavitev spomenika.

Spominsko obeležje je bilo odkrito 9. novembra 1952.

Vir: mag. Irena Škufca, Spominska obeležja narodnoosvobodilne borbe na Kočevskem, 2005

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 125.

EŠD 24199

Eden od takih zločinov se je julija 1942 zgodil tudi v gozdu pri Možeh v Kočevski Reki. Italijanski okupatorji so prignali moške z Blok in iz Loškega Potoka. Natančno število talcev ni znano. Prvo spominsko obeležje je bilo postavljeno novembra 1952. Projektiral ga je arhitekt Drago Derkovič, zgradil pa gradbeni sektor podjetja Snežnik Kočevska Reka. Zaradi dolga leta

zaprtega območja je spomenik začel propadati.  Ker ZB za vrednote NOB Kočevje v okviru svojih možnosti redno skrbi za

vzdrževanje in obnavljanje spominskih obeležij, je po programu poskrbela za obnovitev obeležja v Možeh

Svobodna beseda sept. 2020, https://www.svobodnabeseda.si/wp-content/uploads/2020/10/sb59-web.pdf ; od tod je druga slika.

Nace Karničnik, Spomenik ustreljenim talcem v Možah pri Kočevski Reki, Kočevske novice, Glasilo OK SZDL Kočevje, Letnik VI, št. 9, Torek, 21. novembra 1989, str. 8. Elektronski vir: Kočevske novice, št. 9, 1989 Dostop: 8. 2. 2024.

Sredi zidane kamnite gmote je vstavljena bela marmornata plošča (79x60 cm) z napisom:

zvezda

TU SO POKOPANI TALCI 

IZ LOŠKEGA POTOKA IN BLOK, 

KI SO JIH NA TEM MESTU 

USTRELILI ITALIJANSKI FAŠISTI 

V JULIJU 1942 L. 

.

SLAVA PADLIM!

Odkrit 26. 6. 1975 (na zadnji šolski dan leta), izdelali učenci OŠ Kobarid pod mentorstvom Miloša Volariča. 

• JSNP 175
• Primorske novice 18. 7. 1975

Miloš Volarič: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi807671/

                       Spomeniki NOB

Fotografije 3/1 do 3/3: Slovesnost ob odkritju spomenika v Starem selu na zadnji šolski dan leta 1975. Vir: Oddaja Ne prezrite, 16. 9. 1975, TV Ljubljana.

Na pokopališču Kočevske Poljane, ob desni strani ceste v smeri proti Črmošnjicam, je grobišče in spomenik 219 padlim borcem VII. korpusa narodnoosvobodilne vojske (dalje NOV) in partizanskih odredov Slovenije (dalje POS), ki so padli v okolici Poljan ali umrli na poti v partizanske bolnice.

Grobišče je veliko 12 x 8 m. V sredini je terasa iz rezanih granitnih plošč, nanjo pa vodita dve stopnici. Na vsaki strani terase je 3 m široko grobišče,  pokrito s trato in zasajeno z okrasnim grmičevjem. Na terasi je 2,5 m visoka štirikotna prizma z vklesanim rastlinskim okraskom in peterokrako zvezdo.

Leta 2010 je bil dopisan BOBEN MILANČEK  1943 – 1945, otrok, ki je bil leta 1945 v maminem naročju ranjen ob domobranskem napadu na Jamo pri Dvoru in je med prevozom v partizansko bolnico umrl v Medicovi hiši v Podturnu ter bil pokopan na pokopališču v Kočevskih Poljanah.

Avtor grobišča in spomenika je arhitekt Miloš Lapajne. Uredila sta ga Glavni odbor zveze borcev in Občinski odbor zveze borcev Novo mesto leta 1959. Obnovilo ga je Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu in delavci Kamnoseštva Jakša iz Krškega  oktobra 2005.

• EŠD 4211 
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 124.

[zvezda]

PADLIM BORCEM ZA SVOBODO

KOLENC POLDE

ZAMIDA ERNEST

RADEŠIČ FRANC

ZUPANČIČ VIKTOR

SARA

KOVIČ ALEKSANDER

BOBEN MILANČEK  1943–1945

.

FRANK WILLI, HÖGL WILLI,  JAKŠA ANTON, JERMAN KARL, JUPIŠEVIČ FRANC, JUVAN FRANC, MAROLT STANISLAV, PERC FRANC, PROSENC JANEZ,

RAKAR ANTON, RAVNIHAR MARTIN, SELAN IVAN, STRŽAJ JOŽE, ŠETINSKI JOŽE, ŠKUFCA JOŽE, ŠLEJKOVEC JOŽE, TRATAR JULE, VOVKO FRANC, ZUPAN FRANC, ŽITKO ANTON 

IN 195 

NEZNANIH 

PARTIZANOV 

VII. KORPUSA 

NOV