Leta 1981 je bila sredi vasi Javorje postavljena lesena skulptura, posvečena padlim borcem NOV. Po 33 letih, pojasnjuje Ciril Alič, predsednik Krajevne skupnosti Javorje, so se odločili spomenik obnoviti. Da bi to opravili temeljito, so ga nameravali začasno odstraniti in do obnove shraniti pod streho. Potem so ugotovili, da je v tako slabem stanju, da klasične demontaže ne bi prenesel. Sledilo je jesensko neurje, ki ga je podrlo, tako da se je, v sredini strohnel, sesul. 

Lesena skulptura rezbarja Petra Jovanoviča je bila posvečena vsem padlim borcem z območja Javorij v letih 1941 do 1945, na njej je bila upodobljena žalostna usoda sedemčlanske družine mlinarja Blaža Bohinca iz Podvrha. 24. marca 1945 jih je sovražnik postrelil in vrgel  v gorečo domačo hišo.

Vir: Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 157-159.

Povezava na spletno stran: http://zbnobskofjaloka.weebly.com/javorje.html

Leta 2024 Google pokaže, da stoji na mestu nekdanjega obeležja padlim borcem, obeležje padlemu meteoritu.

V SPOMIN PADLIM BORCEM NOV

1941 – 1945

KS JAVORJE 1981

Partizan Tone Juriševič je padel ob cesti, ki pelje od Doma na Travni gori proti Velbu. Na tem mestu stoji naravna skala, visoka okoli 70 cm in v katero je vklesan napis. YX pozicija še ni določena.

Grob na pokopališču je velikosti 95 x 200 cm, pokrit s kamnito ploščo, nagrobnik je vzidan v zid pokopališča in je kamnita plošča, temnejše barve z vklesanim napisom,velikosti 60 x 100 cm,  nad njo je kamnita zvezda, rdeče barve, velikost okoli 20 cm in debela nekaj cm.

SIstory navaja: Ime in priimek: Anton Juriševič, Oče: Anton, Mati: Ana, Priimek matere: Ivančič, Po domače: NULL, Datum rojstva: 22.11.1904, Kraj rojstva: Golac, Kraj bivanja: Golac, Zakonski stan: Ni podatka, Poklic (soc. status): hlapec,  PODATKI O SMRTI , Datum smrti / izginotja: 25.10.1941, Kraj smrti / izginotja: Travna Gora, Kraj pokopa: Sodražica, Država pokopa: Slovenija

Anton Juriševič,

             [zvezda]

    TONE JURIŠEVIČ
PRVI PADLI PARTIZAN
    TEGA PODROČJA
  PADEL     25.10.1941.
     NA TRAVNI GORI

Na Končnikovi domačiji v Topli je spominska plošča padlemu kurirju - obveščevalcu, domačinu iz Tople Francu Kranjcu, ki so ga konec marca 1945 ustrelili nemški polcisti.

Ploščo so odkrili 20. avgusta 1981.

FRANC KRANJC, 28. 3. 1945

V SVITU SVOBODE ZA SVOBODNI SVET

20. 8. 1981    ZB PODPECA

PREDSTAVITEV  ELVIRE VATOVEC

Elvira Vatovec se je rodila  8.junija 1922 leta v številčni kmečki družini. Bila je najmlajša od šestih otrok zidarja Jožeta Vatovca in matere Ane, rojene  Peharc.  Ljudsko šolo je obiskovala v rodnih Čežarjih. Ker niso imeli dovolj zemlje za preživljanje družine , zaposlitve pa doma niso dobili, so otroci že zelo mladi odhajali za delom v tujino. Elvira je že kot dvanajstletno dekle odšla za gospodinjsko pomočnico k bogati italijanski družini v Cosenzo (južna Italija). Končala je samo pet razredov obvezne italijanske šole. Ko se je po treh letih vrnila domov, ni znala več slovenskega jezika. Bila je nadarjena in se je hitro ponovno naučila slovenskega jezika. Ker ni dobila zaposlitve , se je ponovno zaposlila kot gospodinjska pomočnica . Z družino, v kateri je služila je odšla v Tirano v Albanijo. Leta 1941 se je vrnila v Čežarje, tu priložnostno delala in se pridružila političnemu delu v okviru OF(Osvobodilne Fronte) , kjer je bila aktivistka in kurirka. Ob političnem zelo aktivnem delu je izpilila poznavanje slovenskega knjižnega jezika . Skupaj s še eno tovarišico sta začeli organizirati slovensko šolo za otroke. Nista imeli dovolj šolskih knjig in potrebščin ,a to ju ni prestrašilo. Sami sta začeli pripravljati material za šolo in v ilegali učili otroke v slovenskem jeziku. Elvira je bila zelo željna znanja in je veliko brala. Po kapitulaciji Italije je postala učiteljica v domačem kraju.

3. Septembra 1943 je bil predviden sestanek aktivistov  terenskega rajona v njeni rojstni hiši v Čežarjih.  Nemški okupatorji so obkolili hišo, jo polili z bencinom in zažgali. Med preiskavo po požigu , so v  Elvirini omari našli rdečo ustavo in začeli vpiti «Komunisti!«  Obe sestri so nasilno odpeljali v Dekane. Čez dva dni so ju javno ustrelili na trgu v Dekanih. Umrli sta 5. septembra 1944  ponosno in brez prošenj za pomilostitev. Kljub mučenju nista izdali nobenega sodelavca(Šolska Kronika 1953)  .Po osvoboditvi so po Elviri poimenovali Center za usposabljanje Elvira Vatovec v Strunjanu, vrtec v Strunjanu in OŠ v Pradah.

Na dan zavoda v Strunjanu 8.junija 1983 leta   so odkrili doprsni kip partizanske učiteljice Elvire Vatovec. Postavili so ga pred njihovo šolo. Kip je izdelal akademski kipar Marjan Drev. Izdelan je bil iz betona zmešanega z plastiko. Ob tej priložnosti je zavod pripravil poseben program(Kronika 1982)

Ob 70 obletnici usmrtitve Elvire Vatovec je Zb Piran v celoti obnovilo njen doprsni kip in 12.septembra 2014 ob okritju obnovljenega doprsnega kipa  so  učenci in učenke Centra za usposabljanje Elvira vatovec ter učenke in učenci OŠ Lucija podružnične šole Strunjan z bogatim kulturnim programom , ovekovečili ta pomembni dogodek

Vir: Diplomsko delo Hana Marinič 

Vir: Bojan Česnik

ELVIRA VATOVEC 1922-1944

Partizanski spomenik (1941–1945) devetnajstim padlim borcem domačinom in desetim žrtvam fašističnega nasilja. 

EŠD 4723

ZA SVOBODO SO DALI SVOJE ŽIVLJENJE, BORCI: Predgrad Maks – 1944, Planinc Anton 1904–1945, Planinc Jože 1906–1945, Kovačič Martin 1926–1945, Černelič Anton 1911–1945, Sikošek Franc 1920–1945, Penič Bernard 1925–1945, Penič Ivan 1926–1944, Božičnik Jože 1911–1944, Černoš Jože – 1944, Božičnik Ferdo 1912–1944, Kunej Jože 1926–1945, Gorišek Jože 1921–1945, Konstanšek Dominik 1916–1945, Gnus Jurij 1905–1944, Kunej Ivan 1918–1945, Žnideršič Jože 1908–1945, Kunej Karl 1901–1944, Planinc Janko -1943

ŽRTVE: Grčko Jože 1888–1945, Dušič Jože 1895–1945, Majerič Ana 1895–1945, Sikošek Neža – 1945, Potočnik Anton – 1942, Potočnik Anton ml. 1921–1942, Vinpolšek Franc 1891–1942, Gnus Anton 1909–1944, Kunej Ferdo 1916–1942, Omerzel Marija – 1944.

Obelisk je iz sivega kamna in sicer je spodaj podprt s štirimi stranicami, se dviga najprej okoli 2 m, preseka okoli 40 x 30 cm. Na tem delu je pritrjena kamnita plošča, velikosti okoli  30 x 90 cm, temnejše barve in v katero je vklesana Kajuhova pesem. Obelisk se dviga še okoli 60 cm, manjšega preseka in v katerem je vklesan lovorov polvenec z zvezdo. Obelisk pa se dvigne še za okoli 25 cm in zaključi z okroglo konico, vse iz kamna.

Pred obeliskom je elipsasti del spomenika širok 1 m in dolg 2m. Sestavljajo ga kamniti kvadri svetle barve in v katerih je vklesanih 21 podatkov padlih partizanov. Od tega je ena partizanka, pet partizanov sovjetskega porekla in enajst neznanih partizanov. Ta elipsasti del  prekriva prozorna plošča iz umetne mase. Pod njo je osrednji prostor, prekrit z belim peskom in namenjen cvetju.

 V letu 2025 je bil spomenik popolnoma obnovljen, očiščene vse površine, obnovljeni napisi, na novo postavljeni vsi elementi elipse in nov pokrov iz pleksija ter v osrednji notranji prostor postavljen kovinski šopek.

V SOLZAH 
NAVDUŠENJA 
TOVARIŠ, 
GLAVO SKLONI, 
PRED SILNIMI 
MRLIČI SE 
POKLONI, 
PRED SILNIMI, 
PRED PADLIMI 
TITANI,
KI V NJIH BILO JE, 
KAR SE V NAS 
BUDI, KI V SMRT 
SO ZA ŽIVLJENJE 
ŠLI PREVERJENI, 
DA NI NAZAJ POTI.
                     KAJUH

PODLOGAR SLAVO    USTRELJEN 10.V.1942 V ŽIMARICAH
BLAŽIČ MARJAN        IZ ŽIRI USTRELJEN 10.V.1942 V SODRAŽICI
IVANC LUDVIK            IZ SINOVICE
                                        USTRELJEN 20.VII.1942 V SODRAŽICI
SAIDAHMED TEMANBAJEV
LOJZE                          BOREC 3.BAT.XIII.BRIG. PADEL 11. XII. 1943
                                     BOREC 3.BAT.XIII.BRIG. PADEL 11. XII. 1943
RUSKI BOREC            +20. 4. 1944
RUSKI BOREC            +20. 4. 1944 NOVA ŠTIFTA
RUSKI BOREC            +20. 4. 1944 NOVA ŠTIFTA
TEREZIJA KOGEJ       POLITKOMIS. ČETE
                                        PADLA 14.VII.1942 V JURJEVICI
BOREC                        PADEL XI.1943 NA MARINOVCU
SAIBEK ANTIBAEV
BRANKO                      KOMANDIR II. ČETE 3.BAT. XII.IBRIG.
                                         PADEL11.XII. 1943 V SODRAŽICI
FRANC                         POLITDELEGAT II. ČETE 3.BAT. XIII.BRIG
                                         PADEL 11. XII. 1943 V SODRAŽICI
CIRIL ZABUKOVEC     BOREC 3.BAT. XIII. BRIG.
                                        PADEL11. XII. 1943 V SODRAŽICI
JOŽE GLAVAN             BOREC KURIR PADEL 11.XII. 1943 V SODRAŽICI
MIHA ROGINA             BOREC X. SNOUB.
                                        PADEL 3.VI.1944 POD N. ŠTIFTO
BOREC                        IX. BRIG. PADEL XI. 1943 NA TRAVNI GORI
BOREC                        IX. BRIG. PADEL XI. 1943 NA TRAVNI GORI
NEZNANI PARTIZAN  + 20. 4. 1944
NEZNANI PARTIZAN  + 20. 4. 1944
BOREC                        IX. BRIG. PADEL XI. 1943 NA TRAVNI GORI
BOREC                        IX. BRIG. PADEL XI. 1943 NA TRAVNI GORI
BOREC                        PADEL VII. 1943 V STRUŽNICI
BOREC                        UJET NA TRAVNI G.
                                       USTRELJEN 10.VII.1944 V SODRAŽICI

Geslo: izgnanci123

Geslo: izgnanci123

• Jernej Rode. Sistory.
  datum rojstva: 21. 8. 1883, kraj rojstva: Stara Vrhnika, vojni status: Aktivist OF, datum smrti: 7. 11. 1943, kraj smrti: Veliko Mlačevo, kraj pokopa: Veliko Mlačevo, vzrok smrti: Ustreljen, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

»37. RODE Jernej, rojen 21. avgusta 1883 na Stari Vrhniki. Bil je vojaški referent rajonskega odbora Žalna-Račna in udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Domobranci iz Boštanja so ga aretirali, pretepali, mučili in končno 7. novembra 1943 v Boštanju pri Grosupljem ustrelili. (Vir: Pismo občinskega odbora ZZB Grosuplje z dne 2. septembra 1994, kopija pri avtorju; Pismo Bernarda Rodeta kot pri Francu Rodetu)«

• Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev,  2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, V Ljubljani : Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, Knjižnica NOV in POS,  knj. 89, str. 287.

[križ]

              RODE JERNEJ
* 27. 7. 1883    PADEL 7. 11. 1943

V skupnem grobu je pokopanih šest borcev Cankarjeve brigade, ki so padli 14.11. 1943 med napadom na utrdbe na Marofu. Spomenik v obliki iz klesancev grajene piramide z nagrobno ploščo pred njo je bil postavljen 1954. Avtor ureditve je Ivan Moreti.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 168.

http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=4215

Tu leži šest neznanih partizanov, borcev IV. bataljona brigade Ivana Cankarja padlih za svobodo 14. novembra 1943

»Občani v krajevni skupnosti Ivan Omerza, kamor spada tudi Mozelj, so se odločili, da bodo tako pomembni dogodek, kot je izvolitev prvih narodnoosvobodilnih odborov, primerno obeležili. V središču Mozlja, kjer se je pod lipo 22. junija 1942 konstituiral narodnoosvobodilni odbor Mozelj, bodo postavili obeležje s podatki, ki bodo pričali kasnejšim rodovom, kako se je v borbi tvorila ljudska oblast iz temeljnih sredin prebivalstva in dobila svojo sedanjo obliko v samoupravnem socializmu in delegatskem sistemu.«
.

• Nace Karničnik, Mozelj – obeležje za prvi narodnoosvobodilni odbor /Spomeniki NOB na Kočevskem/, Kočevske novice, Glasilo OK SZDL Kočevje, Letnik IV, št. 7, Četrtek, 15. 10. 1987, str. 8. [Elektronski vir]: Kočevske novice, št. 7, 1987 Dostop: 8. 2. 2024.
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 121.

Ko je pritekel do potoka Voglajne, je skočil v potok, da bi ga prebredel, toda vtem so ga že dohiteli orožniki in planili nadenj. Orožnik Ploder ga je udaril s pištolo, tako da je imel precejšnjo rano na zatilju. Vrunč se je boril z vsemi močmi, toda več krepkih orožnikov ga je naposled le obvladalo. Zvezali so ga in ga odvlekli na orožniško postajo v Slivnico, nato pa odpeljali gestapu v Celje.

NARODNI HEROJ FRANJO VRUNČ_BUZDO, 1910 - 1941

Spomenika padlim Slovencem na ozemlju današnje Ruske federacije med prvo in drugo svetovno vojno. Spomenik je postavljen v moskovskem Parku zmage in predstavlja odziv ruske strani na spomenik padlim ruskim in sovjetskim vojakom na slovenskih tleh, ki od leta 2016 stoji na Žalah v Ljubljani.

Slovenskim žrtvam, hvaležna domovina

Сыновьям и дочерям Словении

Republika Slovenija

Tone Sedej: Sistory ne ponudi podatkov.

Marta Rendla z INZ je na moje elektronsko pismo z dne 9. 5. 2023, v katerem sem ji posredovala citat iz knjige Četrta stran trikotnika, str. 75, v elektronskem pismu z dne 9. 5. 2023 odgovorila: »Anton Sedej pa v bazo še ni uvrščen. Kot je razvidno iz priloženega zapisa njegove usode, je razumeti, da je imel stalno bivališče v Ljubljani, in da je v BiH odšel le začasno. Če je temu tako, torej, da je v času smrti imel stalno bivališče na ozemlju današnje SLO, potem  bi ga bilo treba v bazo še uvrstiti.«

»Med drugo svetovno vojno je kar nekaj slovenskih prosvetnih delavcev v Bosni in Hercegovini umrlo ali je bilo ubitih. Med njimi so bili samo v Prijedoru trije. […] Anton Sedej, rojen leta 1912  Ljubljani, je leta 1936 diplomiral matematiko in ni mogel dobiti službe v Sloveniji. Zato je bil nastavljen v Prijedoru, leta 1940 pa na banjaluško gimnazijo. Ustaši so ga ustrelili leta 1943.« (Stanislav Koblar (ur.), Četrta stran trikotnika, Znameniti Slovenci in slovenska društva v Bosni in Hercegovini 1878-2000, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 75)

» Na banjaluško gimnazijo je prišel mlad profesor iz Ljubljane Tone Sedej. Ko sva se do dobrega seznanila, sem tudi njega peljal k Mari. […] Kasneje me je obiskal tudi Sedej. Povedal mi je, da nekateri kolegi na gimnaziji pozorno zasledujejo vso zadevo, kar se mene tiče. Tam je tudi moj študijski kolega z zagrebške akademije Josip Crnobori, zamenjal je slikarja Boža Nikolića, ker je Nikolić bil kot Srb in Banjalučan pregnan v Srbijo. Crnobori, Sedej, Klerk in Blašković so tvorili zanesljivo skupino, ki je storila mnogo dobrega. […] Mara je kmalu zvedela, kje sem. Zvedela je pravzaprav še isti dan. Mislim, da je bil Tone Sedej, ki me je prav tisti dan hotel obiskati v Starem Kaštelu, pa mu je Rajhel dejal, da me ni več, Dal mu je nekaj mojih stvari, katerih nisem smel vzeti s seboj v Črno hišo. Tone je verjetno obnemel, kajti Rajhel mu ni povedal, da sem premeščen, ampak je skrivnostno molčal in dajal vtis, kakor da so me ustaši odpeljali, kar bi pomenilo gotovo smrt. Šele potem, ko je odhajal, mu je povedal, naj me poišče v Črni hiši. […]  Tudi Sedej je bil dober in požrtvovalen. Zelo sposoben profesor, matematik in fizik, ki je popravljal ure, tudi tiste, nad katerimi so urarski mojstri obupali. Njemu sem zaupal svoje dnevnike. Dejal je, da jih bo skril v gimnazijskem fizikalnem kabinetu.« (Dore Klemenčič Maj, Izgubljeni zapiski, Ljubljana, 1972, str.: 26, 162, 187, 188, 215)

Ivanka Hojkar por. Sedej:  Sistory navaja Ime in priimek: Ivanka Hojkar-Sedej, Datum rojstva: 3. 2. 1916, Kraj rojstva: Šentvid nad Ljubljano, Kraj bivanja: Šentvid nad Ljubljano, Datum smrti: 2. 1. 1944, Kraj smrti/izginotja: Banja Luka, Kraj pokopa: Šentvid, Lj.

Opomba: Letnica rojstva se ne ujema z letnico rojstva na nagrobniku.

»Tada bi pred našim vratima dežurala pazikuća Ivana Sedej, koja je bila odana NOP - u , i u slučaju kakve opasnosti zvonjenjem nas obavještavala . - Nekoliko sastanaka i bolničkih kurseva je održano kod Danice Kokotović sa stanom u ...«  (Žene Bosne i Hercegovine u narodnooslobodilačkoj borbi 1941-1945 godine, Sječanja učesnika, Sarajevo, 1977, str. 213, spletna stran:  books.google.si › books .       

 .

Iskalnik grobov Žale, https://grobovi.zale.si/#

       HOJKARJEVI
IVANKA POR.  SEDEJ
         1914–1944
  TONE SEDEJ PROF.
         1912−1944