Za padle v 1. in 2. svetovni vojni.
LSI 2: 176

ŽRTVAM   [križ]  VOJNE
               [zvezda]

        1939          1945

BAGON IVAN
BONETA ANDREJ POK KARLA
BONETA JOŽE POK ANDREJA
FRANDOLIČ IVAN
FRANDOLIČ JOŽEF
LEGIŠA JOŽEF
OKRETIČ STANKO
PAHOR IVAN
PAHOR MARJO
PAHOR MIRKO
PAHOR OSKAR
SEMOLIČ JOŽEF
SOBAN ALOJZ
SOBAN MARCEL
SFILIGOJ ŠTEFAN
VODOPIVEC ALOJZ
KOBAL IVAN

v eni vrsti na spodnjem delu plošče:

FRANDOLIČ IVAN      19.9.1943
VODOPIVEC ALOJZ   19.9.1943
SEMOLIČ JOŽEF        19.9.1943
SO[oban Marcel ???] xxxx
SFILIGOJ ŠTEFAN     17.1.1944
OKRETIČ STANKO     19.9.1943
SOBAN ALOJZ            19.9.1943

Spomenik s stiliziranim zidom in oboki simbolno ponazarja odpor kraškega prebivalstva v 2. svetovni vojni. Postavljen je na tlakovan, ograjen prostor. Posvečen je padlim na območju Krasa. Avtor Anton Uršič. Odkrit je bil 31. avgusta 1969.

EŠD 23413

PADLI BORCI NOV 1941 - 1945

ŠTJAK:

LOVRENČIČ FRANC, 1912-1944,  OZBIČ BRANISLAVA, 1923-1943,  POČKAR JOŽE, 1917-1944,  RENER JOŽE, 1924-1944,  RENER STANKO, 1923-1944,  RENER IVAN, 1921-1943,  SERAŽIN JOŽE, 1908-1944, SLUGA MARJO, 1903-1943,  SLUGA DUŠAN, 1924-1944, SLUGA JOŽE, 1929-1944;

DOLENJE:

SERAŽIN JOŽE, 1913-1944,  SERAŽIN ROBERT, 1913-1944, ŠPANSKI BOREC;

MAHNIČI:

ČEHOVIN JOŽE, 1928-1945,  MAHNIČ FRANC, 1919-1945,  RENER MIRKO,1922-1944,  TRAMPUŽ MILKA, 1921-1943;

PRISTAVA:

PAVLIČ STANKO, 1919-1944;

POLJANE:

ČEHOVIN IVAN, 1916-1945;

RAVNJE:

POČKAR MIRKO, 1925-1945;

KRTINOVCA:

GUL ANTON, 1909-1944;

ŠTIRJE NEZNANI BORCI

ŽRTVE FAŠ. NASILJA 1941 - 1945

ŠTJAK:

DURČIK ANDREJ, 1901-1944,  GULIN IVAN, 1884-1943,  OZBIČ JOŽE, 1890-1943,  PAVLIČ FRANC, 1895-1943,  PAVLIČ ALOJZ, 1909-1944,  RENER JOŽE, 1923-1943,  SLUBAN BENEDIKT, 1899-1943,  TRAMPUŽ ALOJZ, 1903-1943;

BOGO:

JAKOMIN FRANC, 1870-1943,  MOHORČIČ ALOJZ, 1911-1943,  MOHORČIČ FERDINAND, 1908-1945;

DOLENJE:

RENER JOŽE, 1864-1944;

HRIBI:

HRIB KRISTJAN, 1892-1943,  HRIB JOŽE, 1903-1943;

MAHNIČI:

ČEHOVIN ALOJZ, 1919-1943;

PRISTAVA:

ŠKAPIN ANTON, 1899-1944;

POLJANE:

LIPANJE JOŽE, 1878-1944;

RAVNJE:

RENER JOŽE, 1890-1943;

SELO:

GRMEK JOŽE, 1914-1943,  MIŠLEJ JOŽE, 1893-1943,  RENER LEOPOLD, 1881-1943;

PADLI IN POKOPANI V ŠTJAKU:

GORJUP OSKAR, PADEL 1944 - TOMAJ;

JANC ANTON, PADEL 1944 - BESNICA;

KAVČIČ ANTON, PADEL 1943 - ŽUŽEMBERK;

KARIŽ ZDRAVKO, PADEL 1943 - ŽIRJE;

KABER CVETKO, PADEL 1943 - GROPADA;

NOVAK CIRIL, PADEL 1943 - RAZGURI;

PAGON EMIL, PADEL 1945 - VRTOJBA;

PAHOR JOŽE, PADEL 1944 - OPATJE SELO;

STEPANČIČ KAREL, PADEL 1945 - TEMNICA;

KAVČIČ BORIS, PADEL 1943 - AVBER

NAPIS NA POKROVU GROBNICE:

BREZ GROZE SMRTI ZDAJ ZVENI VAŠ GLAS. V GLOBINO ZEMLJE IN ČASA POKOPAN. BREZ GROZE SMRTI KOT IZ SVETLIH SANJ PRIHAJATE ZVEČER KRAMLJAT MED NAS

CIRIL ZLOBEC

Sistory padlega ne pozna.

OBITELJ PREBILIĆ
VLADIMIR 1924 POGINUO U DESANTU NA DRVAR MAJA 1944
[križ]

.Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 233.

"☆

NA TEM KRAJU SO SE NA

PRAGU SVOBODE 27. APRILA 1945

ZBRALI AKTIVISTI OF IZ SLOVENSKIH

GORIC IN S KOZJAKA K POSLEDNJEMU 

BORBENEMU POSVETU."

Enoladijska cerkev s petosminskim prezbiterijem in baročnim zvonikom. Obdaja jo pokopališče s starejšimi nagrobniki in skupnim grobom borcev NOB (1957). 
EŠD 1785

Leta 2021 je bil spomenik obnovljen.

SLAVA PADLIM BORCEM

1941   zvezda   1945

ZA SVOBODO

Kurirjem.Tu je bila kurirska postaja TV 26-S,  ena od verige kurirskih postaj, ki so vodile z Dolenjske preko reke Save do pohorskih gozdov in daje na Koroško.

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Kurirji123

NA TEM MESTU
JE MED NOB DELOVALA
TV 26-S OD 1943--1945
ŠTAJERSKI PARTIZANSKI KURIRJI

Na osnovni šoli je bila spominska plošča padlim domačinom. Vir: Vodnik po partizanskih poteh, str.530. Plošča je odstranjena, dostop je zaradi varnosti prepovedan.

Geslo: nedokončano123

23. in 24. 8. 1944 je tu padla v zasedo skupina 44 partizanov, 6 jih je padlo, dva so ujeli. [nedokončano]

Na poti k spomenikom NOB v občini Postojna, št. 38

Spomenik je vandaliziran. Odstranjena je spominska plošča in odtrgana zvezda 2,5 m od tal.

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Prehod123

Na zemljevidu je to 32. steber.

1942-1945

POSTAVIL DELOVNI KOLEKTIV PODJETJA SEMENARNA

Karel Marčič, slovenski generalpodpolkovnik, geodet, borec za severno mejo in partizan.Ob okupaciji leta 1941 se je umaknil v Novo mesto, sodeloval z OF ter se po kapitulaciji fašistične Italije 1943 pridružil NOB in postal generalmajor. Bil je inštruktor za geodezijo v častniški šoli pri Glavnemu štabu NOV in POS, organiziral je delovanje geodetskih služb pri štabih 7. in 9. korpusa ter 4. operativni coni nato pa v sestavi Vrhovnega štaba NOV in POJ. Po končani vojni je bil načelnik Geografskega inštituta JLA.

Vir: 

https://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_Marčič

KAREL MARČIČ
GENERAL PODPOLKOVNIK
1891 – 1972

EŠD 11749 - javni spomenik, kip.

Spomenik so odkrili leta 1958. Ima obliko narobe obrnjene prisekane piramide. Na treh stranicah piramide so vklesana imena padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja.

Na vrhu spomenika je bronasta skulptura štirih partizanov, delo kiparja Borisa Kalina.

SIstory navaja Ime in priimek: Jerica Cankar, Oče: n. n., Mati: Marija, Priimek matere: Cankar, Datum rojstva: 28. 01. 1898, Kraj rojstva: Mirke, Kraj bivanja: Verd pri Vrhniki, Datum smrti/izginotja: 30. 04. 1944, Kraj smrti/izginotja: Verd, Kraj pokopa: Verd.

» Aprila 1944. leta so črnorokci v Verdu pri Vrhniki ubili 46-letno Jero Cankar. Njena hčerka Stanka Tiringer mi je v pismu takole opisala smrt svoje mame:
'Moja mama Jera Cankar se je rodila 1898. leta na Verdu pri Vrhniki kot hči revnih staršev. V šoli je bila odlična učenka. Kljub nadarjenosti ni imela možnosti za nadaljnje šolanje. Še zelo mlada si je morala služiti vsakdanji kruh. Dokler je živela z materjo, je še nekako šlo, ko pa sem se 1927. leta rodila kot nezakonska, je bilo njeno življenje še težje. Stara sem bila enajst mesecev, ko je umrla stara mama in ker ni bilo nikogar, da bi pazil name, me je dala v rejo k tuji družini. V zimskem času, ko na kmetijah ni bilo dela, je prala gospodi perilo. Tudi po deset dni je tavala od hiše do hiše po Gorenjskem in od jutra do večera garala za košček kruha, nekaj kilogramov moke, krompirja in pest masti. Med šolskimi počitnicami sem ji pomagala nabirati gozdne sadeže, da sva zaslužili kak dinar. Prišla je vojna in kljub revščini sva delali za partizane. Z njimi sva si delili revščino, kazali sva jim pota, prenašali pošto in jih obveščali o dogodkih v tukajšnji okolici. Mati si je srčno želela zmage partizanov, ker je le v tej zmagi videla izhod iz bede. Domači izdajalci niso mirovali. Dvakrat so mamo zaprli in jo zasliševali. Nekega večera prve dni aprila 1944. leta je nekdo silovito butal po vratih in kričal, naj mu hitro odpremo. Vstopil je domobranec, naperil mami pištolo v glavo in izjavil, da jo mora na ukaz svojega poveljnika ustreliti. Ustrašila sem se in v hipu skočila mednju: Pustite mi mamo živeti, sem ga rotila, saj vidite, da razen nje nimam nikogar. Že tako  sem siromašna in večkrat lačna kot sita, kaj naj pa počnem brez moje zlate mame. Obrnila sem se, objela mamo in jo poljubila. Potem sem se obrnila k domobrancu in ga milo pogledala. V njegovih očeh sem opazila spremembo. Njegov pogled ni bil več sovražen. Povesil je pištolo in med vrati zamrmral: Naj drugi morijo sirote, jaz jih že ne bom. (To je edinstven primer, ki sem ga zasledil pri raziskovanju črne roke. Grozili so tudi drugod, toda ta je prišel z ukazom, da mora ubiti obe, kar se je potrdilo že čez štirinajst dni. Kaže, da so ga prvič poslali na takšno pot. Ob pretresljivem prizoru v stanovanju Cankarjevih se je v njem prebudila vest; opomba pisca.) Po tem dogodku sva živeli v strahu. Ljudje so pripovedovali o črni roki, o letakih, ki jih lepijo na hiše tistih oseb, katere nameravajo umoriti. Stanovali sva pri Birtovih na Verdu, kjer sva imeli sobo, ki je bila hkrati spalnica in kuhinja. V sobi sta bili dve postelji, toda spali sva ponavadi skupaj na eni postelji: jaz pri zidu, ona na kraju. Zvečer 26. aprila 1944. leta sva šli spat kot po navadi. Okrog tretje ure zjutraj je nekdo razbil steklo na oknu, posvetil z baterijo po sobi in v tistem trenutku je že odjeknil rafal in nato še nekaj strelov. To se je zgodilo tako hitro, da sem komaj dojela, kaj se dogaja. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah in potem je bilo spet vse tiho. Začutila sem, da sem mokra. Skočila sem pokonci in prižgala luč. Nad srcem je mami zijala velika rana, iz katere je brizgala kri. Pogledala me je in izdihnila. Bila je policijska ura in nisem smela ven. Sedela sem na postelji poleg mame in trepetaje čakala jutra. Si lahko predstavljate, kaj sem čutila, ko se je poleg mene iztekala mamina življenjska tekočina. Počasi sem se toliko zbrala, da sem si ogledala sobo. Opazila sem sledove dveh rafalov. Uvidela sem, da so hoteli ubiti tudi mene. Prvi rafal je bil namenjen mami, drugi rafal pa so spustili v mojo posteljo. Tako me je rešilo naključje, ker sva spali z mamo na isti postelji. Njeno telo mi je ohranilo življenje. Zjutraj sem gospodinji povedala, kaj se je zgodilo. Hladnokrvno je sprejela moje obvestilo. Čudno? Objokana in obupana sem se napotila k mamini prijateljici Malki Medič in ji povedala, kaj se je zgodilo. Zjutraj so domobranci zastražili sobo, v kateri je ležala mama. Grobarju Janezu Dobrovoljcu so ukazali, naj jo takoj odpelje na pokopališče in pokoplje. […]« (Jože Vidic, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str. 612–614)

» 1. CANKAR Jera, rojena 1898, z Verda pri Vrhniki, sodelavka OF.

Črnorokci na Verdu so jo ubili 30. aprila 1944. (Vir: Pismo občinskega odbora ZB Vrhnika z dne 30. januarja 1992RO ZZB Slovenije; Jože Vidic, Po sledovih črne roke, str. 612–614). (Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 51)

Opomba: Datum smrti Jere Cankar ni v vseh virih isti.

»Na Vrhniki je črna roka prvič pokazala svoj zločinski obraz 30. marca 1944, ko je v Verdu pobila Cankar Jero. Ljudje so ji rekli Suha Jera. Cankar Jera je takrat stanovala v kleti pri Danijelu Furlanu ob cesti na postajo Verd. Zločinci so ponoči skozi okno razsvetlili njeno stanovanje, nato pa streljali v sobo. Zadeli so jo v prsi. Zraven nje je ležala hčerka, ki se ji ni nič zgodilo. A koliko strahu in žalosti je prestala! Čeprav so bili v tistih hudih dneh ljudje že vajeni pobojev, jih je ta zločin razburil kakor malokateri.« (Karel Grabeljšek, Vrhnika in okolica v boju za svobodo, Nova Gorica, 1968, str. 118–119)

B  O  R  C  I:

GRADIŠNIK TONE

VIDMAR TONE

TURK JANEZ

RIHAR JAKOB

MERLAK AVGUST

ŽELEZNIK JOŽE

BABŠEK IVAN

GRUDEN FRANC

GRUDEN IVAN

OGOREVC IVAN

OGOREVC FRANC

ŠKOPEC LUDVIK

T  A  L  C  I:

NAGODE BETKA

PLEŠKO IVAN

STRMŠEK CIRIL

CANKAR JERA

BABŠEK FRANC

DEBEVC TONE

ŽIGMAN JANEZ

OGRIN KAREL

OGRIN VINKO

LETONJA FRANC

GABROVŠEK CIRIL

TOMAŽIN MARTIN

GODEC ERNEST

RIHAR FRANC

RIHAR MIHA

Ž  R  T  V  E:

SUHADOLNIK JOŽE

SUHADOLNIK DRAGO

TURK JANEZ

GRAMPOVČNIK MATEVŽ

PETROVČIČ FRANC

ČEPON IVAN

ŠUŠTERŠIČ JANEZ

JORDAN TINE