Padli so bili člani VDV. Postavljen maja 1978, Zveza borcev Kamniška Bistrica, obnovil julija 2017 SPT Davovec.

• Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik, 1988, str. 50.
• EŠD 21107

OKROGLO
16. 4. 1944
OKUPATORJI
SO IZROPALI IN
POŽGALI VAS
PREBIVALCE
PA
IZSELILI

ŠE PADLA
MARTINC JOŽE
URH FRANC

PADLI
BORCI
ŽAGAR MIHA
SLEVEC
LOVRENC
ČRNA
DOLENC
IGNAC
ŠMARCA

Domačija Grilc.

Dne 6. 7. 1944 JE V TEJ HIŠI IZKRVAVEL
KLOS FREDI-IVAN
RAJONSKI SEKRETAR KP III. RAJONA
CELJE - OKOLICA
TOV. IVAN JE DAROVAL ŽIVLJENJE

ZA SVOBODO
VEČNA MU SLAVA!
ORG. ZB VOJNIK

Akcijo na Planici je 24. septembra izvedla nemška enota pod vodstvom stotnika Mauntza. Zgorele so domačije: Dominek, Kovačnik, Pavc, Klavž, Baron, Trglavčnik in Frtnad.

.

Preveriti ali se nahajajo plošče na naslednjih naslovih:

Dominek: Planica 10

Kovačnik, Planica 9

Pavc, Planica 8

Klavž: ??? 

Baron, Planica 6 

Trglavčnik (Triglavčnik): Planica 4

Frtnad: Zgornji Frtnad, Planica 3, oziroma Spodnji Frtnad, Planica 1

TO DOMAČIJO JE POŽGAL OKUPATOR 24.9.1944.

Zidan objekt, pokrit z rušo, kjer je od začetka maja do 11. 6. 1944 dr. Tine Zajc zdravil ranjence. Ob izdaji in napadu je padlo devet žrtev. Ohranjena lokacija skladišča, kuhinje, spominska plošča (junij 1958). Ranjence in osebje so zajete najprej mučili, potem pa v objektih žive zažgali.

• EŠD 15131
• Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik, 1988, str. 51-52.
• Spominska obeležja NOB občine Kamnik, Kamnik: Kulturna skupnost, Zveza združenj borcev NOB, 1975, spomenik št. 24.
• Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in NOB v domžalski občini, Domžale: Kulturna skupnost, Občinski odbor ZZB NOV, 1979, str. 51.
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 210.
• Ne pozabite nas: obeležja svobode: spomini in spomeniki, Mengeš: Združenje borcev NOB, 2016, str. 22-23.

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Bolnica123

Parizanska bolnišnica
Dr. Tineta Zajca
uničena
od nemškega okupatorja
dne 11. junija 1944
300 m

Na drevesih so napisi: Partizanska bolnica, Kuhinja, Skladišče hrane, Bunker bolničark.

Dr. MIHA PART. BOLNICA
NA TEM KRAJU JE BILA DNE
11. 6. 1944 UNIČ. PART. BOLN.
PADLE ŽRTVE:
DR. TINE ZAJEC - MIHA IZ MENGŠA
BINE POL. KOM. GOR. ODR.
JANEZ BRELIH Z GORE
MATEVŽ BUTALIČ IZ TUNJIC
JOŽE HRIBAR IZ TUHINJA
PETER BOREC GOR. ODR.
MINKA MARN IZ ŠENTVIDA NAD LJ.
JOHANCA SLANOVEC IZ ZALOGA
PAVEL ULČAR IZ ŠMARCE
SLAVA PADLIM BORCEM
MUČENIKOM!

 Med ploščama je iz hrastovega debla izdelan spomenik, ki so ga izdelali gojenci Zavoda za slušno in govorno prizadete otroke v Ljubljani. Izdelan je po zamisli medvojnega pionirja Jožeta Bučarja (Malnarjevega) iz Dolenjskih Toplic. Žage in sekire, ki so jih otroci vklesali v les, pripovedujejo, da so ljudje ob prihodu okupatorja pustili delo in prijeli za orožje. Kljub streljanju talcev in požiganju domov, kar je tudi vklesano v deblo, raste nov rod, ki ga simbolizirata pionir in pionirka na vrhu spomenika.

»Konec poletja pred 75. leti , ko so v Podturnu že pospravili pšenico s polj in jo pri »Bldaufovih« omlatili ter jo spravili v kašče, je prišlo povelje, da je potrebno nekaj pšenice odpeljati v mlin za partizane. V Poljanah so vrečo žita naložili na »šajtrgo« in Viktor Zupančič jo je pripeljal do Podturna. Podturnčani so imeli že pripravljeno vrečo, jo naložili skupaj s poljansko vrečo v drugo malo večjo »šajtrgo«, saj je bila poljanska v slabem stanju. Zupančiču smo se pridružili še Jože Pelko, Jože Avguštin in jaz Franc Tisovec iz Podturna, ter krenili proti Kotu, kjer je bil mlin. Med potjo se nam je pridružil še Jože Bradač iz Obrha in četica otrok starih od 12 do 15 let smo pridno vlekli in rinili težki tovor po makadamski z grobim kamenjem posuti cesti. Trije so vlekli spredaj, dva pa sva vozilo porivala zadaj in kasno popoldne smo prispeli v mlin. Mlinar je mlel le ponoči, zato smo otroci prespali na njegovem hlevu. Zjutraj nas je že čakala zmleta moka, naložili smo jo, a nas je na poti proti domu čakala nevarnost. Ponoči so namreč partizani prekopali cesto in jo zaminirali, da Italijani ne bi mogli priti svoji posadki, ki so jo napadali partizani v Žužemberku, na pomoč.

Jože Pelko, Jože Bradač in Viktor Zupančič so »šajtrgo« vlekli spredaj, Jože Avguštin in Franc Tisovec pa sva jo porivala zadaj po klancu od mlina navzgor in naprej po cesti. Tedaj je Avguštinov Jože zagledal ribe v Krki, začel pobirati kamenje in ga metati vanje. Tudi jaz sem se sklonil, da bi pobral kamen, a me je zaustavil glas Jožeta Pelka, ki je ukazal naj pohitimo in »šajtrgo » prenesemo čez prekopano cesto. Tedaj pa je strahovito počilo. Eden od treh fantov, ki so vlekli spredaj je moral stopiti na mino, ki jo je razneslo. Vsi trije so bili takoj mrtvi in grdo razmesarjeni.  Deli njihovih teles so ležali vse naokoli .Ostanki vreč in oblek so viseli po grmovju, vozilo pa je bilo razcefrano na drobne koščke. Midva z Avguštinom sva ostala živa, a hudo ranjena in skoraj gola.

Huda eksplozija mi je poškodovala sluh, košček mine mi  je odtrgal del čeljusti, del jezika in poškodoval grlo. Poškodovano imam tudi desno oko. Po vsem telesu sem imel koščke lesa, železa in peska zapičene v kožo«.

(Po pripovedi Franca Tisovca iz Podturna, enega od dveh preživelih pionirjev).

Spomenik je bil postavljen leta 1981.

• EŠD 23134

Prva plošča:                     

PADLIM

BORCEM

I. BATALJONA

VDV

Na drugi pa:

ZA SVOBODO SO 3. 8. 1943

DALI MLADA ŽIVLJENJA

PIONIRJI

                                         JOŽE BRADAČ

                                         JOŽE PELKO

                                         VIKTOR ZUPANČIČ

IVAN IVANC: SIstory navaja Ime in priimek: Ivan Ivanc, Oče: Franc, Mati: Marija, Datum rojstva: 06. 03. 1921, Kraj rojstva: Stope, Kraj bivanja: Stope, Stara občina: Velike Lašče, Nova občina: Velike Lašče, Datum smrti/izginotja: 17. 11. 1944, Kraj smrti/izginotja: Dobrnič, Kraj pokopa: Velike Lašče.

»Isti dan, 16. novembra 1944, je oddelek 1. bataljona skupno z borci štabne patrulje odšel v prehranjevalno akcijo v bližino kovorske domobranske postojanke. […] Ponoči na 16. november je zapadel nov sneg, zato je bilo zaradi sledov še posebej nevarno. Tako kot vsako jutro je tudi 17. novembra 1. bataljon na razvalinah gradu Kamen, ob vhodu v dolino Drage spet razmestil zasedo. […]  A vdor v Drago je bil po vsej verjetnosti le manever, hkrati pa dokaz, da Nemci o partizanih tega območja marsikaj vedo. V Podgori nad Srednjo vasjo pa je potem kmalu prišlo do tragedije. […] Najhujši udarec je ta dan pretrpel bunker pomočnika okrožnega pooblaščenca OZNE za Kranj. Temu je bil tudi namenjen osrednji udarec. Nemci so presenetili izdane borce v bunkerju. Padlo jih je 8 in vsi so bili iz predanih partizanskih družin. […] Padla sta tudi stari partizan Mirko Renko-Lado, domačin iz Srednje vasi, in pomočnik pooblaščenca OZNE za kranjsko okrožje Ivan Ivanc-Janko, doma v Stopah pri Velikih Laščah. Naj tu omenim, da je njegovo mamo Marijo, verno ženo in mater enajstih otrok, in tudi njeno hčerko oziroma Ivanovo sestro Francko 15. maja 1944, torej natanko pred pol leta, doma ubila črna roka.« (Ivan Jan, Kokrški odred, Narodnoosvobodilni boj pod Karavankami, II, Ljubljana, 1980, str. 379, 380, 381)

»Ivan je padel kot oficir Ozne 17. novembra 1944. leta. star 23 let, v nekem bunkerju blizu Tržiča na Gorenjskem. Zaradi izdaje je takrat v tistem bunkerju padlo več partizanov. […]« ( (Ivan Vidic, V Stopah pri Velikih Laščah: umor matere in hčerke, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str. 488)

__________________________________________________________________________

VLADISLAVA LIČEN: SIstory navaja Ime in priimek: Vladislava Ličen, Oče: Viktor, Mati: Marija, Priimek matere: Ivanc, Datum rojstva: 22. 11. 1930, Kraj rojstva: Stope, Kraj bivanja: Dvorska vas, Stara občina: Velike Lašče, Nova občina: Velike Lašče, Zakonski stan: mladoleten, Poklic (soc. status): učenec, Datum smrti/izginotja: 24. 01. 1944, Kraj smrti/izginotja: Dvorska vas, Kraj pokopa: Dvorska vas.

»Julka Rogač, ki stanuje Ob Ljubljanici v Ljubljani, mi je pripovedovala: […] S tem pa tragedija naše družine še ni bila končana. Sestra Marija Ličan, ki se je poročila že pred vojno, je z možem imela v Sodražici trgovino. Po bombardiranju Sodražice sta prišla v Dvorsko vas pri Velikih Laščah. Delala sta za partizane. Zaradi tega so sestro in njenega 15-letnega sina aretirali in odgnali v Auschwitz. Doma sta ostala njen bolni mož in 12-letna hčerka Vladislava. Nekega dne so prišli domobranci, da ga ubijejo. Niso ga dobili, ker se je skril na streho. Jezni, ker se jim je zadnji trenutek izmuznil iz rok, so pred hišni zid postavili hčerko in jo ubili. Strele so slišali partizani in so od daleč začeli streljati. Domobranci so zbežali, partizani pa so s strehe rešili nesrečnega očeta.« (Ivan Vidic, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str. 489 (tudi fotografija Ladke Ličan)–490)

Opomba: V tem viru se zapis priimka (Ličan) razlikuje od zapisa v drugih virih (Ličen).

__________________________________________________________________________ 

MARIJA IVANC: SIstory navaja Ime in priimek: Marija Ivanc, Oče: Jožef, Mati: Marija, Datum rojstva: 18. 06. 1889, Kraj rojstva: Stope, Kraj bivanja: Stope, Stara občina: Velike Lašče, Nova občina: Velike Lašče, Datum smrti/izginotja: 16. 05. 1944, Kraj smrti/izginotja: Stope, Kraj pokopa: Velike Lašče.

FANI IVANC: SIstory navaja Ime in priimek: Frančiška Ivanc, Oče: Franc, Mati: Marija, Datum rojstva: 05. 12. 1908, Kraj rojstva: Stope, Kraj bivanja: Dvorska vas, Stara občina: Velike Lašče, Nova občina: Velike Lašče, Datum smrti/izginotja: 16. 05. 1944, Kraj smrti/izginotja: Stope, Kraj pokopa: Velike Lašče.

»Julka Rogač, ki stanuje Ob Ljubljanici v Ljubljani, mi je pripovedovala: »Moja mama Marija Ivanc je bila zelo pobožna. Z očetom sta nas vzgajala strogo versko. Še kot mlado me je nagovarjala, naj grem v samostan, sina Vladimira pa za duhovnika.

Spominjam se, kako je mama večkrat tarnala duhovniku Ramovšu iz Velikih Lašč: Gospod župnik, enajst otrok imam in težko jih preživljam. Hudo moram garati za vsak košček kruha. Imamo le majhno kmetijo, kako naj preživim otroke?
Ramovš jo je tolažil: »Velika družina je božji dar. Poglejte ptičke pod nebom, ne sejejo in ne žanjejo, a vseeno živijo.

Med vojno sem bila v Ljubljani pri usmiljenih sestrah. Mama mi je večkrat pisala, da ji grozijo črnorokci. Njeno pošto mi je skrivaj prinašal domobranec Jože iz Malih Lašč, ki je sodeloval s partizani. Domobranci so odkrili njegove zveze in ga zaprli v ljubljanski grad. Sedaj živi v Kranju.

Dva dni pred smrtjo mi je mama v pismu ponovno izrazila bojazen, da jo bodo ubili. Prosila me je, naj ji pošljem sveče, ker v vasi ni bilo elektrike.

Ubili so mi mamo in sestro. Duhovnik Ramovš ni povzdignil glasu. Ko sem zvedela, da so ju ubili tisti, ki so trdili, da branijo vero, sem zapustila red usmiljenih sester, Nisem mogla prenesti licemerstva, ki se je šopirilo okrog mene. […] Velikolaški črnorokci so v nedeljo, 14. maja 1944. leta, šli s hinavsko sklonjenimi glavami k maši in obhajilu. Po maši jih je poklical kaplan Franc Malovrh v zakristijo – tam je bilo namreč najbolj varno pred nezaželenimi očmi in ušesi – ter jim razložil, kakšno nalogo morajo opraviti naslednjega dne zvečer.

Napočil je ponedeljek, zadnji dan življenja 55-letne Marije Ivanc in njene hčerke Francke. Kako so opravili zločin, mi je pripovedovala Marijina hčerka Helena Grebenc iz Velikih Lašč.

»Oče Franc je bil terenski delavec OF. Med nemško ofenzivo 1943. leta so ga Nemci aretirali in odgnali v  Dachau, od koder se je vrnil po vojni. Brata Ivan in  Vlado sta bila oficirja Ozne, torej partizana. Na dan umora smo bili doma mati Marija, jaz z dveletnim sinom Janezom, sestri Francka in Boža in brat Zmago.

Doma je bila kmečka hiša. Že smo se pripravljali spat, ko so potrkali na vrata. V hišo sta vstopila dva zakrinkana domobranca iz velikolaške postojanke in zahtevala, da se vsi takoj oblečemo in gremo z njima. Sestra Boža, stara 14 in brat Zmago, star 12 let, sta šla v kuhinjo po čevlje. Medtem sta izkoristila priložnost in zbežala skozi zadnja vrata.

Mati in sestra Francka sta se v sobi oblačili za odhod. Ko sta črnorokca opazila, da sta Zmago in Boža pobegnila, sta se brez besed ali groženj ihtavo vrnila v sobo in sprožila rafal iz brzostrelk. Obe sta bili takoj mrtvi.

V tem trenutku sem bila v sosednji sobi. Po umoru mame in sestre sta prišla v mojo sobo in že pripravila brzostrelki za strel. Vame sta posvetila z baterijo, jaz pa sem dvignila otroka, ki sem ga držala v naročju in kriknila: Ne streljajta otroka, ne streljajta nedolžnih ljudi! Kričala sem kot še nikdar dotlej in nikdar več pozneje. Črnorokca sta se spogledala, povesila orožje in začela brskati po predalih. Pokradla sta ves denar ter druge vrednosti in nato odšla.

Po njunem odhodu sem položila otroka na posteljo in skočila k mrtvi mami in sestri. Bilo je grozno, preveč grozno, da bi vam lahko opisala tisti prizor, tisto noč, ko sem ostala sama z otrokom v hiši. Nisem mogla razumeti, zakaj so ubili mater enajstih otrok. Toliko je trpela ta revica, na koncu trpljenja pa so jo še ubili. Tako rada je molila in hodila v cerkev, potem pa so jo ubili tisti, ki so trdili, da branijo vero in domovino. Ne, tega nisem nikoli in tudi ne bom mogla razumeti.

Sestra Boža in brat Zmago sta še isto noč odšla v partizane na Mokrc.

Brata, zaradi katerih sta bili ubiti mati in sestra, sta tudi sklenila življenjsko pot v nesrečnih okoliščinah. Ivan je padel kot oficir Ozne 17. novembra 1944. leta. star 23 let, v nekem bunkerju blizu Tržiča na Gorenjskem. Zaradi izdaje je takrat v tistem bunkerju padlo več partizanov. […]« ( (Ivan Vidic, V Stopah pri Velikih Laščah: umor matere in hčerke, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str. 486–488, fotografiji Marije Ivanc in Francke Ivanc na str. 488)

»1. IVANC Francka, rojena 1911 in

  2. IVANC Marija, rojena 1889, njena mati, iz Stop pri velikih Laščah.

16. maja 1944 so ju doma ubili domobranci iz postojanke Velike Lašče. Marijo so sredi sobe ustrelili v tilnik. Hišo so izropali in plen odpeljali v Velike Lašče. (Vir: Dr. Makso Šnuderl, Fašistično domobranski teror, str. 59; Jože Vidic, Po sledovih črne roke, str. 449)

[Besedilo pod fotografijama Francke in Marije Ivanc] Francka in Marija IVANC, ki so ju 16. maja 1944 doma v Stopah umorili domobranci iz posadke v Velikih Laščah«« (Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga: Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, V Ljubljani: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 120, 121)

[zvezda]
VLADISLAVA LIČEN * 22. 11. 1930 + 24. 1. 1944
   MARIJA IVANC * 18. 6. 1889 + 16. 5. 1944  IN
         FANI IVANC * 2. 12. 1908 + 16. 5. 1944
                UMORJENI OD ČRNE ROKE
KAPETAN IVAN IVANC * 6. 5. 1921 + 17. 11. 1944

Zbornik spomenikov ... Ilirska Bistrica, 34

Na Keblju je bila leta 1942 javka 

Pohorskega bataljona. 

Jeseni 1943 je pričela v tem kra

ju delovati Osvobodilna fronta.

Tu je priredil Pohorski odred 12. no

vembra 1943 partizanski miting.

4. 7. 1974

Obsežni pohorski gozdovi, bogati vodni viri in zavedne kmečke domačije so omogočili varno zavetje in prehrano partizanskim bolnišnicam. Zdravila so prihaja iz lekarne bolnišnice v Slovenj Gradcu., po zvezah tudi iz Graca in dunaja in od drugod.

Potrebe po ureditvi partizanskih bolnišnic na območju zahodnega Pohorja so se pojavile v zadnjem letu druge svetovne vojne, ko je po prihodu 14. divizije na Štajersko februarja leta 1944, območje partizanske 4. operativne cone, kamor je spadala tudi Koroška, zajela množična vstaja proti nemškemu okupatorju. Takrat so doktorju Ivanu Kopaču naročili, naj na zahodnem Pohorju zgradi skrivne partizanske bolnišnice, ki bodo lahko sprejele večje število ranjencev. Od aprila 1944 do konca druge svetovne vojne je tako s pomočjo aktivistov in domačega prebivalstva postopoma zgradil šest bolnišničnih kompleksov, imenovanih Paučkove bolnišnice.

V teh bolnišnicah se je zdravilo približno 300 ranjencev (partizanov, pa tudi pripadnikov zavezniških vojsk), za katere je skrbelo približno sto pripadnikov osebja, poleg bolnišnic pa sta bili posebni enoti tudi centralni sanitetni ekonomat in centralna lekarna. Okupator ni odkril nobene izmed bolnišnic, ki načeloma niso smele vedeti druga za drugo in so bile označene s skrivnimi imeni.

EŠD 312: Eno redkih, v izvirni podobi ohranjenih partizanskih bolnišnic v Sloveniji sestavljajo tri lesene barake, zgrajene od avgusta do novembra 1944. Obnovljene 2010, muzejsko prezentirane z opremo in inventarjem. 

• Razstava Koroškega pokrajinskega muzeja

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Bolnica123

Na fasadi osnovne šole sta bili vgrajeni dve spominski plošči. Manjša je posvečena padlemu komandantu 1. brigade VDV Karlu Šaliju, ki je padel 1944 ter druga, večja, z imeni žrtev padlih borci, talci, interniranci in ostale žrtve s tega področja. Ob obnovi poslopja sta bili plošči odstranjeni in vgrajeni na levo stran zidu med šolo in bližnjo cesto. Na desni strani zidu so na ploščah imena nasprotnikov NOB. 

Vir: Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 70.

Plošča je prenesena na lokacijo v bližini

V TEM KRAJU JE JUNAŠKO

PADEL LETA 1944

ŠALI KAREL

KOMANDANT

1. BRIGADE VDV

Plošča je postavljena v letu  2014.

Tinjan št. 62

                         OF

    UMRLI NA PRAGU SVOBODE 

                  28. 04 1945

CVETKA ŠKRLJ     ROJ. 14. 3. 1931

IVANA ŠKRLJ         ROJ. 8. 11. 1922

                           URBANCI 2014

• Spominska soba ZB NOB Logatec. 

"TA DOM SO OB 20 LETNICI

LJUDSKE REVOLUCIJE

POSTAVILI S PROSTOVOLJNIM 

DELOM OBRTNIŠKI DELAVCI

MARIBORSKEGA OKRAJA

PLANINSKO DRUŠTVO

OBRTNIK"

Spomenik je bil odkrit 1986.

EŠD 10727

DNE 6. AVGUSTA 1941
JE NA TEM MESTU
DESETINA RADOMELJSKE
ČETE UNIČILA
PREDHODNICO NEMŠKE
MOTORIZIRANE KOLONE