Danica Rebec-Tatjana je bila rojena 8. oktobra 1925 v Paliji, občina Postojna. Iz Gorice je s starši prišla v Šmartno v Rožni dolini, hodila v šolo v Petrovčah in nato v Celju v gimnazijo. V NOV je odšla že leta 1942. Bila je terenska aktivistka OF in članica Okrajnega odbora OF Žalec. Skupaj s terenskim aktivistom Rudijem Cilenškom-Vrankarjem sta padla v zasedo pri mostu v Kasazah, kjer je Tatjana padla v začetku maja 1944. 

• Žalec. KLS.
• Spomeniki v občini Žalec

REBEC DANICA
TATJANA
AKTIVISTKA PADLA V BORBI
ZA SVOBODO SLOVENSKEGA
NARODA MAJA 1944

Ob Dolenjski cesti stoji obelisk, ki spominja na 15-letnico osvoboditve mesta ter na tradicionalni partizanski pohod. Je štirikotne oblike, na njem so izklesane človeške podobe, na obelisku sta tudi dva napisa. Avtor spomenika je akademski kipar Slavko Kranjc, odkrili so ga leta 1960.

Špelca Čopič, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko, Ljubljansko kiparstvo na prostem, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991, str. 174.

OB 15 LETNICI OSVOBODITVE LJUBLJANE 

PARTIZANSKI POHOD OB ŽICI OKUPIRANE LJUBLJANE 1960.

OPIS SPOMENIKA: Obeležje, izklesano iz naravne granitne skale.

OPIS DOGODKA: Kleč Viktor in Janc Stanislav sta bila obveščevalca/terenca Kokrškega odreda. Na bregu nad strugo Tržiška Bistrica sta si uredila bunker oziroma prebivališče. 17.4.1945 so belogardisti s postojanke v Kovorju izvajali hajko po brežini Tržiške Bistrice. Terenca o tem žal nista bila obveščena. Ustrelili so ju pred bunkerjem, ki je bil tik pod sedaj postavljenem spomenikom.  

Breg ob Bistrici, pričevanje Matevža Lončarja

Spominsko obeležje padlim talcem je postavil krajevni odbor ZB NOV Duplje, odkrito pa je bilo v juliju 1979.

EŠD: 471180; memorialna dediščina

KLEČ VIKTOR

ROJ. 3.11.1915 V ZADRAGI

JANC STANISLAV

ROJ. 28.4.1923 V KRIŽAH

PADLA ZA SVOBODO

17.4.1945

• Sonja Reisp: Kričač, 1975, 43

[zvezda]
V TEJ HIŠI
JE DELOVAL V LETIH
1941 IN 1942
RADIO KRIČAČ
OF
[triglav]
RTV LJUBLJANA 15. V. 1986

Spominska plošča v zadružnem domu na Češnjici je posvečena padlim borcem in aktivistom s Češnjice in Studenega. Odkrili so jo 9. januarja 1971, zadružni dom je ob cesti v Železnike.

Podatki o padlih borcih in aktivistih:

Vinko Avpič, rojen 20. februarja 1920 na Češnjici, trgovski pomočnik, izgnan je bil leta 1941 v Srbijo, aretiran, ubit je bil 15. aprila 1945 v transportu od Lepoglave v Jasenovac.

Franc Bogataj, rojen 9. januarja 1925 na Češnjici, kmečki delavec, v partizane je vstopil 4. februarja 1943, padel je februarja 1944 pod Pohorjem.

Matevž Florjančič, rojen leta 1926 na Zalem Logu, avtomehanikarski pomočnik, v partizane je vstopil 5. julija 1943, padel je 2. maja 1944 pod Blegošem.

Jože Gartner, rojen 11. septembra 1924 na Češnjici, kmečki delavec, v partizane je vstopil 24. julija 1942, padel je 12. avgusta 1942 na Jelovici.

Valentin Hudolin, rojen 14. novembra 1922 na Češnjici, usnjarski pomočnik, v partizane je vstopil 2.  marca 1943, padel je 18. julija 1943 na Ratitovcu.

Ignac  Košir, rojen 19. februarja 1899 na Češnjici, voznik, v partizane je vstopil 15. februarja 1943, padel je 23. marca 1945 na Poreznu.

Srečko Košir, rojen 29. maja 1907 na Češnjici, kmečki delavec, v partizane je vstopil 12. oktobra 1943, padel je 21. januarja 1945 v Železnikih.

Maks Lotrič - Sorodolski, rojen 8. junija 1910 na Češnjici, kmečki delavec, v partizane je odšel 12.  oktobra 1943, bil je sekretar Okrožne gospodarske komisije Škofja Loka, padel je na sedežu   komisije pri Zakrašniku pri Sv. Lenartu 12. junija 1944.

Jožef Megušar, rojen 25. februarja 1910 na Češnjici, tovarniški delavec, v partizane je vstopil 25. junija 1943, padel je 25. avgusta 1944 v Kroparski grapi.

Anton Pintar, rojen 10. januarja 1917, doma na Studenem, v partizane je odšel 5. maja 1943, v čevljarski delavnici je opravljal kuharska in kurirska opravila, padel je 11. oktobra 1944 v Studenski grapi.

Franc Pogačnik, rojen 27. novembra 1928 na Češnjici, čevljarski vajenec, v partizane je vstopil 14.  marca 1945, padel je 24. marca  1945 v Rovtu v Selški dolini.

Jože Polajnar, rojen 1. marca 1925 na Češnjici, mizarski pomočnik, v partizane je vstopil 4. februarja 1943, padel je 10. septembra 1943 v Zagradcu pri Grosupljem.

Jože Prezelj, rojen 18. avgusta 1923 na Češnjici, kovaški pomočnik, v partizane je vstopil 29. junija 1942, padel je 12. avgusta 1942 na Jelovici.

Andrej Rozman, rojen leta 1899 v Križah, živel je na Češnjici, čevljar, v partizane je vstopil 1. avgusta 1941, padel je 21. januarja 1945 v Železnikih.

Florjan Šturm, rojen 19. aprila 1894 v Podlonku, živel je na Češnjici, gozdni delavec, ubili so ga četniki 10. aprila 1941 v Topoljah nad Selci.

Vir: Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 381-383.

Povezava na spletno stran: http://zbnobskofjaloka.weebly.com/381elezniki.html

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 264.

EŠD 21069

       PADLI BORCI IN AKTIVISTI
           ČEŠNJICA – STUDENO

AVPIČ VINKO                  1920 – 1945
BOGATAJ FRANC           1925 – 1944
FLORJANČIČ MATEVŽ   1926 – 1944
GARTNER JOŽE             1924 – 1942
HUDOLIN VALENTIN      1922 – 1943
KOŠIR IGNAC                 1899 – 1945
KOŠIR SREČKO             1907 – 1945
LOTRIČ MAKS                1910 – 1944
MEGUŠAR JOŽA             1910 – 1944
PINTAR ANTON               1917 – 1944
POLAJNAR JOŽE            1925 – 1943
POGAČNIK FRANC         1928 – 1945
PREZELJ JOŽE               1923 – 1942
ROZMAN ANDREJ          1899 – 1945
ŠTURM FLORJAN           1894 – 1941

             SLAVA JIM !

9.1.1971                 xxxx  ČEŠNJICA

Plato z zidanim spomenikom v obliki plavža in bronasto ploščo, posvečeno žrtvam druge svetovne vojne. Avtor spomenika je arhitekt Boris Kobe; verze je napisal Matej Bor, postavila Zveza borcev NOB Kamna Gorica 1980.

Po poti spominov: radovljiški zbornik, Radovljica: Občinska konferenca SDZL, 1990, str. 109-110.

EŠD 17754

Spomenik in zaveza
padlim za svobodo

Iz temin zgodovine
v preteče strmine
smo se bili udar na udar.
In tako zmagujoče
bomo tudi v bodoče
previharili slednji vihar.

Spominsko obeležje ob osrednjem spomeniku na Bukovškem polju je posvečeno trem partizanskim akcijam v letu 1943 na tem območju. Odkrili so ga leta 1988.

9. julija 1943 je Selški bataljon Gorenjskega odreda v zasedi na Bukovškem polju pod Dolenjo vasjo napadel dva kamiona nemških vojakov in jih sedem ubil, 48 pa je bilo ranjenih.

Nemci so 14. julija 1943 na to mesto pripeljali dvajset talcev, jih devetnajst ustrelili, eden pa se je onesvestil ob čakanju na smrtni strel. Streljanje sta hotela preprečiti dva bataljona novoustanovljene Prešernove brigade, a so žal prišli prepozno. V spopadu z nemškima zasedama so ubili 16 nemških vojakov, partizani pa so imeli dva mrtva.

6. oktobra 1943 je Loška četa Gorenjskega bataljona napadla kolono nemških vojakov pri Selcih, padla sta dva nemška vojaka, trije so bili ranjeni. Naslednjo noč je Loška četa pri Dolenji vasi požgala še nekaj telefonskih drogov.

Vir: Pomniki NOB na Škofjeloškem
Povezava na spletno stran: http://zbnobskofjaloka.weebly.com/dolenja-vas.html

NA TEM PROSTORU JE:

- SELŠKI BATALJON GORENJSKEGA ODREDA NOV

IN POS 9. 7. 1943 NAPADEL IN RAZBIL DVA

TOVORNJAKA NEMŠKIH POLICISTOV;

- 7. SNOUB FRANCETA PREŠERNA, TAKRAT KOT

VIII. UDARNA PROLETARSKA BRIGADA, 14. 7.

1943 V SVOJI PRVI BORBI USPEŠNO NAPADLA

NEMŠKE POLICISTE, KI SO USTRELILI 19

TALCEV, PADLA STA DVA NJENA BORCA;

- LOŠKA ČETA GORENJSKEGA BATALJONA 12. 10.

1943 NAPADLA IN UNIČILA POLICIJSKI AVTO.

                                                                1986                                                                                                 KS SELCA

Spomenik 54 padlim iz Opčin, od Banov, Ferlugov in Piščancev je bil odkrit 28. 11. 1971. 
LSI 1: 194

Smrt je legla na moje srce,
mislila je, da se bom strl.
Ali duh
ki je v meni, do zadnjega dne
bo klical Jaz se bom uprl!

Srečko Kosovel

LA MORTE SI E ACQUATTATA NEL MIO CUORE

CREDEVA CHE MI SAREI INERANTO.

MA LO SPIRITO.

CHE E IN ME FINO ALL ULTIMO GIORNO

GRIDERA: IO MI RIBELLERO:

                                               SREČKO KOSOVEL

ANPI
Odbor zveze partizanov
Opčine

zvezda

PADLI MED NOB

OPČINE

BANI

FERLUGI

PIŠČANCI

CADUTTI DELLA

RESISTENCA

.

DUŠAN BERCE

1925 - 1945

JOLANDA BRAU

1927 - 1945

IVAN BRIŠČEK

1913 - 1945

ANDREJ ČOK

1884 - 1942

ROMAN DANEU

1914 - 1944

MILAN DOLENC

1902 - 1944

ANTON FERLUGA

1913 - 1945

JAKOB FERLUGA

1921 - 1944

MARIJ FERLUGA

1925 - 1945

KAREL FURLAN

1918 - 1945

JOŽEF HROVATIN

1913 - 1945

KAREL HROVATIN

1922 - 1944

SLOBODAN KLJUČAR

1910 - 1945

JOSIP LUKAČ

1923 - 1944

RUDOLF MALALAN

1911 - 1945

VIKTOR MARAŠ

1888 -1944

ANA MAVER

1926 - 1945

ANDREJ MERZEK

1913 - 1945

NELO MERZEK

1927 - 1944

HENRIK MIHALIČ

1918 - 1944

ANA MILIČ

1900 - 1945

ROMAN MILKOVIČ

1913 - 1944

ANTON POČKAR

1927 - 1944

ALFREDO SIGNORAGGI

1924 - 1945

DANICA SOSIČ

1914 - 1945

EMIL SOSIČ

 1907 - 1944

FRANC SOSIČ

1920 - 1945

IVAN SOSIČ

1920 - 1945

 in krajani 1986

Spominska plošča na domačiji pri Kopaču na Sv. Ožboltu je posvečena delovanju kurirske postaje G-15 prve relejne linije. Odkrili so jo 24. maja 1981, dostop do Kopačeve domačije je skozi Puštal po dolini Hrastnice.

V tem okolišu je delovala kurirska postaja že od marca 1943, septembra istega leta je dobila oznako G-15 prve relejne linije. Bila je vmesna postaja med G-13 v Poljanski dolini in G-25 pri Medvodah. Do osvoboditve je morala osemkrat spremeniti kraj svojega bivališča zaradi stalnih napadov sovražnika.

G-15 je sodila med večje postaje in je štela okoli šestnajst kurirjev in obveščevalcev obveščevalnega centra za Škofjo Loko. Ti so se udeleževali tudi številnih napadov na sovražnika in diverzantskih akcij na svojem območju. Zato so jo skušali zlasti domobranci izslediti in uničiti. 1. maja 1945 so izvedeli za njihovo taborišče na Sv. Andreju in jih napadli. V boju je padel Franc Hribernik - Stane.

Komandirji postaje G-15 so bili Vinko Arhar, Janez Platiša in Karel Rihtaršič - Drago.

Vir: Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 207-208.

Povezava na spletno stran: http://zbnobskofjaloka.weebly.com/sv-o382bolt.html

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Kurirji123

NA TEM PODROČJU JE

V ČASU NOB DELOVALA

RELEJNA KURIRSKA

POSTAJA G – 15

                               KURIRJI IN

                                   ZZB NOV

                                        1980

V dvodelen zidan podstavek je med dva opornika vstavljena pravokotna plošča iz svetlega naravnega kamna z vklesanim napisom. Ožja okolica spomenika (odkrit 1951) je dvignjena in posuta s peskom.
EŠD 21537

Na tem mestu je dne 18. nov. 1943

dalo svoje življenje v boju za svobodo

13 nepoznanih tovarišev. Med njimi

borec PIŠLJAR IGNACIJ, star 20 let

Jelični Vrh - Idrija.

SLAVA JUNAKOM

OOZB - NOV - IDRIJA

Spomenik obnovili 2009  ZB NOV LOGATEC

Kamnosek Jože Žmitek, odkrita 1958 po naročilu lokalnega gasilskega društva v spomin 15 padlim gasilcem in ustanoviteljem društva leta 1911.

• EŠD 16965
• Po poti spominov: radovljiški zbornik, Radovljica: Občinska konferenca SDZL, 1990, str. 200-201.

V spomin padlim gasilcem v NOV in umrlim ustanoviteljem društva

Na dan odprtja novozgrajene šole na novi lokaciji, imenovane po revolucionarju ing.Janezu Marentiču, dne 25. aprila 1980, je bil pred vhodom odkrit njegov doprsni kip delo akademskega kiparja Zdenka Kalina ( glej Črnomelj, Ulica Otona Župančiča: Revolucionar Janez Marenrič).  Šola se je poimenovala po revolucionarju ing.Janezu Marentiču na osnovi sklepa občinske skupščine občine Metlika maja 1977.

Po Janezu Marentiču se je imenoval tudi pionirski odred ma šoli.

Vir: arhiv ZB NOB Metlika (67)

Šola se je nekoč imenovala po Janezu Marentiču, pred njo je njegov kip, na stari šoli  pa je bila spominska plošča.

 Radio Krka: Kdo je bil Janez Marentič?

Belokranjec Janez Marentič se je rodil 20. aprila 1910 v Clevelandu kot sin izseljenskih staršev. Oče Janez je delal v železarni, mati Bara pa v veliki industrijski pralnici. Ko je oče zbolel za tuberkulozo, se je družina vrnila domov, kjer je oče kmalu umrl, za njim pa tudi mati.
Takratni podzemeljski župnik Valerijan Učak je med bistrimi, a siromašnimi belokranjskimi fantiči izbiral tiste, ki naj bi šli pozneje na bogoslovni študij. Med njimi sta bila tudi Janez Marentič in Jože Berkopec. Odšla sta v Ljubljano in imela med šolanjem na gimnaziji brezplačno hrano in stanovanje v Križankah. Internat sta zapustila in pozneje oba študirala agronomijo v Zagrebu, kjer sta tudi diplomirala. Med študijem je Janez Marentič preučeval ne le kmetijsko snov, ampak tudi marksistično literaturo. Bil je organizator predvojnega levičarskega gibanja v Beli krajini, kulturno-politični aktivist in publicist. Leta 1932 je bil pobudnik ustanovitve partijske celice na Mlakah, ki je bila prva v Beli krajini.

Janez Marentič je bil tudi udeleženec ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije, ki je potekal 17. in 18. aprila 1937 na Čebinah (delno v cerkvi, delno na kmetiji), in bil tam izvoljen v centralni komite KPS. Kot je povedala njegova hčerka, dvakratna doktorica znanosti Barica Marentič Požarnik, je bil Janez zelo studiozen, skromen in z velikim občutkom za pravičnost. Zaradi te odkritosti in poštenosti je imel tudi vedno težave. Ne le z oblastmi, pač pa tudi z nekaterimi vodilnimi komunisti. Kot je povedala Barica že sama slika ustanovnega kongresa na Čebinah simbolno prikazuje to situacijo: Marentič je na diametralno nasprotni stani kot Edvard Kardelj – tudi sicer sta bila različnih mnenj! Druga zanimivost tega kongresa pa je bila, da je bil Marentič v tej družbi edini akademsko izobražen človek in tudi edini, ki je zastopal kmečki stan. Vsi ostali so poudarjali zgolj delavski proletariat. Zanimivo je, da je bil tudi zelo kritičen do opisovanja kmečke idile, ki to ni; pač pa le trd boj za preživetje. Tudi Prešerna je kritiziral, ko v pesmi O, Vrba pesnik lahkoverno poveličuje življenje slovenskega kmeta: … Zvestó srce in delavno ročico; za doto, ki je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico; mi mirno plavala bi moja barka, pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval - svet' Marka.
Začetek druge svetovne vojne je Marentiča doletel v Beogradu, kjer je bil priča nemškemu bombardiranju. Bolehal je za tuberkulozo. Kljub bolezni in stalnemu preganjanju je bil eden glavnih organizatorjev OF v Beli krajini. Moral je v bolnišnico, kjer ga je ves čas močno nadzorovala okupatorska policija. Neozdravljivo bolan je bil odpuščen iz bolnišnice in je 28. septembra 1942 umrl v Ljubljani, star 32 let, z le nekaj meseci delovne dobe, saj kljub pomanjkanju tovrstnega kadra službe ni dobil.
Poleg tega, da je pisal članke v številna legalna in ilegalna glasila, je skupaj s tastom dr. Jankom Šlebingerjem napisal Bibliografijo slovenske kmetijske literature. Marentičevo najpomembnejše znanstveno delo pa je študija Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom, ki je izšla v knjižni obliki leta 1957, šele 15 let po njegovi smrti.

Ob 40-letnici njegove smrti je pri Kmečkem glasu izšla knjiga Spomini na Janeza Marentiča, za katero je prispevke zbrala njegova žena Vera. Socialistični režim ga je poskušal zamolčati in šele v 60-ih letih je bil predstavljen javnosti.

JANEZ

ING

MARENTIČ

1910 - 1942

Granitni obelisk z razširjenim osrednjim delom in napisi, posvečen padlim v drugi svetovni vojni. Ob spomeniku grobnica. Avtor ureditve D. Samec.

SPOMENIK  30 PADLIM BORCEM IN 7 USTRELJENIM TALCEM

EŠD 4721

foto123

besedilo123

napis na spomeniku:
.
.
          nedokončano

.

napis na grobnici:

      TU SO POKOPANI BORCI NOV
  - KNEZ STANISLAV - LOJEN IVAN -
- SINKOVIČ MIRKO - TEPEŽ FRANC -

                             IN
- KNEZ MARTIN - NOVAK LEOPOLD - 
     USTRELJENA KOT TALCA LETA
                    1944 IN 1945