Na steni Valvazorjevega doma se nahajata dve spominski plošči. Desna, večja, je posvečena delovanju okrožnega komiteja KPS in okrožnega odbora OF za Jesenice ter ustanovitvi prvega bataljona Gorenjskega odreda – Cankarjevega bataljona 20. junija 1942. Prvotna različica je bila odkrita leta 1958.

Druga je posvečena relejni kurirski postaji G – 17, ki je delovala na tem območju. V času vojne je življenje izgubilo 9 kurirjev.

Viri:
Arhiv Združenja ZB NOB Jesenice.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 206.

Na južni steni Valvasorjevega doma.

EŠD: 5404

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Kurirji123

• V BLIŽINI VALVAZORJEVEGA DOMA
  SE JE OD LETA 1942 DO 1943 ZADRŽEVAL
  OKROŽNI KOMITE KOMUNISTIČNE PARTIJE
  SLOVENIJE IN
  OKROŽNI ODBOR OSVOBODILNE FRONTE ZA JESENICE

• NA RAVNEH JE BIL 20. JUNIJA LETA 1942 USTANOVLJEN
  PRVI BATALJON GORENJESKEGA ODREDA - CANKARJEV BATALJON
  LETA 1986 DRUŽBENOPOLITIČNE ORGANIZACIJE OBČINE JESENICE

• NA TEM PODROČJU JE
  V ČASU NOB DELOVALA
  RELEJNA KURIRSKA
  POSTAJA G - 17
  KURIRJI IN
  ZZB NOV
  1982

Marija Žagar. Sistory

Geslo: taborišče123

Spominska plošča, pravokotne oblike (81 x 41 cm), izdelana iz hotaveljskega marmorja,  ima vklesan napis, posvečen članom družine Rejc, ki so bili mučeni in sežgani med 2. svetovno vojno. Postavljena je bila leta 1960.

Datum odkritja:  9.1960

• EŠD 21171

VTEJ HIŠI SO BILI 1. APRILA 1945
ZVERINSKO MUČENI IN SEŽGANI
TRIJE ČLANI DRUŽINE
REJC
OČE TOMAŽ STAR 74, MATI MARIJA STARA 64
IN HČI FRANČIŠKA STARA 22 LET

SLAVA NJIHOVEMU SPOMINU.
ZB NOV KANOMLJA 1960

. Wikimedia Commons.

TUKAJ JE PREBIVALA

JEANNET KOHNSTEIN
ROJ. BLUM
ROJ. 1866
PREGNANA 1941
V ČAKOVEC
UMRLA 1943
V AUSCHWITZ
UMORJENA 1944

                 .

TUKAJ JE PREBIVAL

VILJEM KOHNSTEIN

ROJ. 1891
PREGNAN 1937/38

V PRAGO

ODPELJAN 1941

V T HERESIENSTADT

V AUSCHWITZ 1944
UMORJEN 1944

                   .

TUKAJ JE PREBIVALA

PAVLA KOHNSTEIN

ROJ. 1889
PREGNANA 1941
V ČAKOVEC
PREGNANA 1944
V AUSCHWITZ
UMORJENA 1944

• Franc Mavri. Sistory.

Rojen 12. 4. 1908, umrl po Sistory 5. 1. 1945 (na spomeniku 1943!), pripadnik NOV in POS, vodič Komande mesta Tolmin, povzročitelj smrti v kraju Petrovo Brdo-Podbrdo italijanska policija oz. vojska, pokopan v Podbrdu.  

[križ]

MAVROVI

BRAT FRANC 1908   1943

• Stanko Pajntar. Sistory.

Podatki na spomeniku in v Sistory strižejo: Stanislav Panjtar : Stanko Pajntar. Kurir komande mesta Cerkno, roj. 8. 5. 1915, smrt 5. 11. 1944 na Poreznu, povzročitelj smrti italijanski kolaboranti.

PAJNTAR

STANKO * 1915--1944

Aleš Bébler, (psevdonimi Primož Tratnik, Anton Hartman, ...) slovenski španski borec, partizan, politik, general, diplomat in narodni heroj, * 8. junij 1907, Idrija, † 12. avgust 1981, Ljubljana.
Življenjepis povzet po Wikipediji.

Pred 2. svetovno vojno se je udeležil španske državljanske vojne. Med vojno je bil pomemben člen OF, po vojni je zastopal Jugoslavijo na raznih diplomatskih konferencah. Po postopnem umiku iz partije, ko je na koncu ostal samo še veleposlanik, je konec življenja preživel kot naravovarstvenik. Njegov sin je profesor na ljubljanski univerzi, Anton Bebler.

Otroštvo in mladost
Rodil se je mami Frančiški in očetu Boltežarju. V Idriji je hodil v ljudsko šolo. Leta 1915, med 1. svetovno vojno se je družina zaradi lakote začasno preselila k Ivanu Prijatelju na Dunaj. Tam je nadaljeval šolanje in se ob tem naučil nemščine. Družina je po koncu vojne odšla nazaj v Idrijo, kjer je mrgolelo italijanskih vojakov. Ob pogovoru z njimi se je Bebler naučil temeljev italijanščine. Že pri 11 letih je skupaj s svojo družino ostal pod Italijo. Dve leti je obiskoval idrijsko realko, nato pa se je po pobegu iz Italije v kraljevino SHS vpisal v realko v Celju in jo dokončal leta 1925. Med svojim srednješolskim življenjem se je pridružil Sokolom in se začel udejstvovati v levičarstvu. Vzporedno se je vpisal na fakulteti prava v Ljubljani in Parizu. Leta 1929 se je zaradi svojih protikapitalističnih in komunističnih nazorov pridružil takrat ilegalni Komunistični partiji Jugoslavije, še prej pa tajni organizaciji komunistične mladine SKOJ. Spoznal se je z Borisom Kidričem in Edvardom Kardeljem. Po dveh letih študija v eni in drugi državi je končno diplomiral na sloviti pariški Sorboni. Jugoslovanska oblast mu je prepovedala dohod v njegovo državo, tako da se je moral po končanem študiju skrivati po Franciji. Leta 1933 je dobil strankarsko navodilo, da naj se umakne v Sovjetsko zvezo. Tam je zaradi tajnosti dobil lažno identiteto in ponarejene dokumente na ime nekega Nemca. Zaposlil se je in večkrat spremenil službo. Imel je srečo, da se je iz Sovjetske zveze umaknil še pred Stalinovimi čistkami.

V Rusiji je ponovno srečal Edvarda Kardelja, ki ga je napotil v državljansko vojno v Španijo, kamor je leta 1936 tudi odšel. Ponarejene dokumente je dobil v Parizu, od koder je krenil v Madrid. V vojni je pomagal republiki, ki se je bojevala proti desnici, ki jo je vodil general Franco. Bil je dvakrat ranjen, enkrat huje. Po končani vojni, v kateri je zmagal diktator Franco, je bil poškodovan pripeljan v Francijo, kjer so ga primerno oskrbeli. Ker so ga iz države izgnali, se je odločil oditi v Švico, kjer pa so ga ob nelegalnem prečkanju meje zaprli v švicarski zapor. S pomočjo odvetnika mu je uspelo priti do švicarskega potnega lista, ki ga je dobil na podlagi dokazov, da je v Švici živel njegov ded. Nato se je vrnil v Jugoslavijo, kjer se je vključil v delovanje jugoslovanske komunistične partije. Leta 1940 je začel z odvetniškim pripravništvom, ki pa ga ni dokončal zaradi naglega prihoda vojne v Slovenijo.

Druga svetovna vojna
Ob začetku vojne 6. april 1941 so člani Komunistične partije ustanovili v Ljubljani operativno komisijo, v kateri je bil Bebler vojaški izvedenec. Do tega položaja je prišel zaradi velikih izkušenj iz Španije. Glavna naloga komisije je bila priprava tehnike za sabotažne akcije na raznih prometnih cestah in železnicah. Na istem sestanku, kot je bila ustanovljena komisija, so sklenili, da bodo ustanovili Osvobodilno fronto. Bebler si je nadel partijsko ime Primož, ki je bilo potrebno zaradi ilegalnega delovanja. Skupaj s svojimi sodelavci je začel načrtovati razne partizanske operacije v okviru OF. Ko je bilo junija 1941 ustanovljeno Vrhovno poveljstvo partizanskih čet, je bil imenovan za načelnika štaba oz. namestnika poveljnika. Ob tako pomembni funkciji je moral obiskovati razne partizanske odrede in se pogovarjati z organizatorji vstaje. V Ljubljanski pokrajini je kot namestnik poveljnika formiral III. grupo odredov. Sredi zime 1942 je dobil zastrupitev krvi v nogi, zaradi česar je imel operacijo. Ljubljano je težko zapustil, ker so Italijani postavili žično ograjo okrog mesta, ki je ovirala prestop. Skozi žico je odšel marca 1942 in se odpravil na Dolenjsko. V maju je pomagal vzpostavili osvobojeno ozemlje na Dolenjskem in Kočevskem, kamor se je preselil glavni štab iz Ljubljane. 19. in 20. aprila 1942 je Bebler odšel na sestanek na hrvaški strani Kolpe, kjer so se domenili, da bodo slovenski partizani nosili titovke. Bebler je takrat v partijskem vodstvu že postal manj vreden, ker je bil intelektualec in ni sovpadal z ideologijo komunizma. Zelo je nasprotoval dejanjem nekaterih partizanov, ki so zlorabili oblast in izvajali nepotrebno nasilje.

Poleti leta 1942 je prišlo do hude ofenzive Italijanov, ki je ogrozila osvobojeno ozemlje. Njen 4. del je bil usmerjen proti partizanski bazi v Kočevskem rogu. Ob času napada Beblerja ni bilo tam, ker je ravno odšel na Notranjsko, bili pa so tam vsi glavni tvorci slovenske komunistične revolucije. Zbral je bližnje partizane v Manevrski bataljon in jim naročil, da naj napada italijanski obroč okoli Roga. Ustanovil je posebno skupino, Beblerjev štab, ki je postal rezervno poveljstvo partizanskih čet. 
V vasi Trebelno je 4. septembra ustanovil partizansko brigado Matije Gubca iz treh bataljonov. Nato je ustanovil še Cankarjevo brigado. Medtem je odkril, da Rog ni bil več obkoljen. Vodstvo je bilo zelo jezno, ker je Bebler na lastno pest ustanovil dve brigadi. Za kazen so ga razrešili kot namestnika poveljnika Glavnega štaba in ga 5. oktobra poslali na Primorsko. Vodstvo se ga je namreč balo zaradi njegove izobrazbe.
 Kardelj mu je naročil, da naj na Primorskem in Notranjskem naredi čistko in se znebi vseh sovražnikov (Bela garda, okupator), prepreči pa naj tudi državljansko vojno. Bebler njegovih ukazov ni dosledno upošteval in je spore reševal diplomatsko, razen v najhujših primerih. Svoje bivališče je imel v Bukovici pri Mlečniku, kjer je bila tudi centrala gibanja. Skrit je bil v dobro zamaskiranem bunkerju pod goriščem ognjišča. 4. decembra 1942 je sklical posvet v cerkvici pri Braniku, kjer so se zmenili o poteku gibanja. Skoraj bi bil odkrit v svojem bunkerju, ko je italijanski okupator po poročanju Bele garde zasumil, da se v hiši skriva Bebler. Izvedli so racijo, imel pa je srečo, da ga niso odkrili med svojim iskanjem po hiši. Na koncu so gospodinjo odpeljali v zapor, gospodarja pa so aretirali. Čez italijansko območje so ga nato drugi partizani prepeljali na varno do poveljstva Alpske cone. Imel je pomembno delo, moral je hoditi po domovih in skrbeti za partizansko gibanje.

Ob italijanski kapitulaciji 8. septembra je na Primorskem zavladalo ogromno veselje, Bebler pa je bil človek, okrog katerega se je vse sukalo. 11. septembra 1943 je skupaj s kolegoma Beltramom in Vilfanom ustanovil Primorski narodnoosvobodilni svet, v okviru katerega so v naslednjih dneh sprejeli dve pomembni resoluciji. Prva je govorila o splošni mobilizaciji vsega odraslega prebivalstva, druga pa o priključitvi Primorske Jugoslaviji. Kmalu pa je veselje pokvarila novica, da so Nemci že v Gorici. Po darilu antifašističnega italijanskega vojaka, ki je priskrbel letalo, se je Bebler odločil da bo z njim obvestil partijo o nemški pripravljenosti. Poletel je v Novo mesto, kjer je poročal o množičnosti vstaje na Primorskem in dobil navodila za priključitev te pokrajine Sloveniji. Vrnil se je na Primorsko, od koder se je pred prodirajočimi Nemci umaknil na Vojščico. V Trnovskem gozdu je padel v sovražno zasedo, v kateri so ga sovražniki ranili. Jeseni je moral skupaj s Francetom Bevkom oditi nujno na Kočevsko. Prišla sta samo do Ljubljanskega Barja, kjer nista mogla dobiti nobene zveze, ki jih je, kot sta pozneje izvedela, razbila nemška hajka. Po prihodu na Primorsko sta izvedela, da so ju klicali na zasedanje AVNOJa v Jajce. Na tem sestanku so medtem delegati potrdili priključitev Primorske k Jugoslaviji. Nato se je napotil v Črnomelj, kjer je bilo zborovanje predstavnikov Slovenije. Odšel je skupaj z Bevkom in Srebrničem. Centralni komite ga je kasneje poklical v Belo krajino, od koder ga je avgusta 1944 napotil na Štajersko.

Prevzel je vodenje pokrajinske organizacije za Štajersko in Koroško, kjer je bil zaslužen za prenovo terenskih organizacij in Osvobodilne fronte, ki so jih načeli začenjati ukrepi domobrancev. V kratkem času je okrepil vodenje upora na Štajerskem. Ponovno si je partizanska vojska okrepila ugled. Pozno jeseni 1944 je bil ponovno poklican v Belo krajino, kjer so mu naročili, da naj ostane v Glavnem štabu in se ukvarja s pisarniškimi dolžnostmi. Kmalu je dobil nalogo, da naj poleti v Knin, kjer naj bi razložil stanje v Sloveniji. Kmalu po govoru je dobil telegram Borisa Kidriča, ki mu je sporočil, da se je stanje poslabšalo. Z letalom je bil napoten v Beograd, kjer se je srečal s Titom. Tam mu je Bebler povedal o stanju v Sloveniji. Vrnil se je v Glavni štab v Slovenijo, kjer je kmalu prišlo do konca nemškega odpora. Vodstvo OF se je premaknilo v Ajdovščino, kjer so 5. maja 1945 konstituirali novo vlado. V triumfu se je celotno vodstvo premaknilo v Ljubljano, kjer je bilo na ulicah veliko slavje.

Povojno obdobje
V prvi slovenski vladi je Bebler dobil mesto finančnega ministra, nad katerim je bil zelo začuden, ker ni bil nikoli strokovnjak na tem področju. Kmalu pa je Kardelj določil, da naj se preseli v urad za zunanje zadeve v Beograd, kamor je prišel sredi poletja 1945. Takratne prednostne naloge so bile priprave na povojne mirovne konference. Ko so ministrstvo razdelili na dva dela - gospodarskega in političnega - je Aleš Bebler zasedel mesto pomočnika na slednjem. Že oktobra 1945 je bil eden od odposlancev na konferenco za reparacijo Nemčije. Sledila so mirovna pogajanja z Italijo, ki je bila za njega ena največjih in najtežjih preizkušenj. Zavzemal se je za pridobitev celotnega slovenskega etničnega ozemlja Slovenije, a to delegaciji ni uspelo zaradi srditega nasprotovanja zahodnih sil. Leta 1948 je jugoslovanska delegacija odšla na mirovno konferenco o režimu plovbe in pravicah priobalnih držav ob Donavi. Na tej konferenci so se že videli globoki razkoraki med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. Po poglobitvi krize so Beblerja zadolžili, da naj s pomočjo stikov z zahodnimi diplomati razišče možnost za pridobitev ugodnih posojil in gospodarske pomoči. Državni podsekretar je ostal vse do jeseni leta 1949, v tem času je ogromno naredil za povečanje stikov z zahodnimi državami.

Konec leta je prevzel za Jugoslavijo pomembno mesto kot stalni predstavnik v OZN. Tu je imel pomembno vlogo ob začetku vojne v Koreji leta 1950, med severnim in južnim delom. Skupaj z Egiptom in Indijo je nasprotoval odločitvi, po kateri naj bi južnokorejska vojska postala vojska OZN. Ko se je Generalna skupščina preselila v Pariz, se je jugoslovanski odbor pripravil in predstavil dokaze proti ZSSR. Čez dve leti, 1952, so Beblerja odpoklicali iz OZN in ga ponovno imenovali za namestnika zunanjega ministra. Istega leta se je tudi zamenjal minister, saj je na položaj prišel Koča Popović. Kot predstavnik Jugoslavije je Bebler vodil številne pogovore z veleposlaniki vodilnih držav NATO in pogajanja s Turčijo in Grčijo o sklenitvi trojnega obrambnega zavezništva, ki so ga države podpisale avgusta 1954 na Bledu, neformalno so ga imenovali Balkanski pakt. V 50. letih je sodeloval pri pomembnih dogovorih, ki so kasneje pripeljali do gibanja neuvrščenih. Ko je potekala delitev oblastniškega nadzora med Rankovićem in Kardeljem, je Bebler zastopal stališča slednjega. Bil je tudi dvakrat neuradni kandidat za zunanjega ministra, a na ta položaj ni nikoli prišel zaradi svojih ne proletarskih korenin.

Leta 1955 je bil Bebler premeščen iz zunanjega ministrstva na položaj jugoslovanskega veleposlanika v Parizu. Leta 1961 je moral odstopiti s položaja predsednika zunanjepolitičnega odbora zvezne skupščine, kar je pomenilo slovo od vplivnih položajev v Jugoslaviji. Kot veleposlanik je odšel v daljno Indonezijo. Po dveletnem službovanju se je vrnil v Jugoslavijo kot eden izmed zveznih ustavnih sodnikov. Leta 1967 je bil po prenehanju mandata imenovan za člana Sveta federacije. To je bila nevplivna vladna organizacija, ki je bila brez večjih delovnih obveznosti. V tem času se je ukvarjal še s številnimi mednarodnimi dejavnostmi. Več let je aktivno sodeloval v slovenskem in jugoslovanskem društvu za Organizacijo združenih narodov in se je kot predstavnik Jugoslavije vključil v delovanje Svetovne federacije za združenje OZN. Generalna skupščina OZN ga je izvolila kot enega od treh mednarodnih razsodnikov v sporu med Indijo in Pakistanom. Boril se je tudi za prekinitev vojne z Vietnamom, ki pa mu je ni uspelo preprečiti.

Hudo so ga prizadeli t.i. dachauski procesi, kjer je bila med drugimi obsojena tudi skupina nekdanjih španskih borcev. Ti procesi so bili podobni Stalinovim čistkam pred drugo svetovno vojno. Zelo si je prizadeval za preprečitev postopkov proti obsojencem, to mu je tudi uspelo leta 1974. Bil je tudi silovit borec tudi za varstvo narave. 20. marca 1971 je prisostvoval ustanovni skupščini Skupnosti za varstvo okolja Slovenije, v katero so se povezale razne naravovarstvene organizacije. Postal je njen podpredsednik in član stalnega odbora.

Dr. ALEŠ BEBLER
         PRIMOŽ
      1907 - 1981

Od leta 1933 je bilo tu koncentracijsko taborišče za politične zapornike., kasneje pa za različne zapornike iz Francije, Poljske, Slovenije in drugod.
Arhiv Arolsen skupaj z Muzejem kulturne zgodovine Wurzen je od 24. februarja do 16. marca 2022 v Wurzenu postavil potujočo razstavo na prostem #StolenMemory. Poudarek je na zadnjem imetju jetnikov koncentracijskih taborišč in vprašanju, kako je te tako imenovane predmete še mogoče vrniti družinam žrtev. Razstavo so si  lahko zainteresirani ogledali v treh zložljivih čezmorskih zabojnikih na tržnici v Wurzenu.

»Učinki« so osebni predmeti, ki so jih nacionalsocialisti zaplenili ujetnikom ob prihodu v koncentracijska taborišča. Pogosto so bili to poročni prstani, ure, pisala ali denarnice s fotografijami. #StolenMemory je kampanja Arolsen Archives za vrnitev teh osebnih predmetov njihovim sorodnikom. Od začetka akcije leta 2016 je bilo najdenih že več kot 550 družin. Razstava prikazuje slike takšnih »učinkov« in pripoveduje o usodi desetih žrtev nacističnega preganjanja.

V rubriki Najdeno razstava opozarja na že vrnjene osebne predmete. Poroča o preganjanju nekdanjih lastnikov in današnjih vrnitvah k njihovim družinam. Obiskovalci si lahko s pametnim telefonom z aplikacijo ogledajo videoportrete, na katerih svoje povedo svojci sami.

Pod naslovom »Iskano« so prikazani »vrednostni papirji«, ki še čakajo na vračilo. Pomembno sporočilo je torej: Vsakdo lahko podpre arhiv Arolsen pri vračanju učinkov in gre iskat sledi za preganjane in njihove družine. Arhiv še vedno hrani ukradene spominke skoraj 2500 ljudi iz vse Evrope.

Vir: wurzen.de

Taboriščnica je bila tudi Slavka Dežman, r. 21.7.1927  v Sostrem, med NOB kurirka, aretirana septembra 1944 ter nato poslana v taborišče Wurzen, delala v tovarni Drahtseile, domov se je vrnila tri mesece po končani vojni.

Vir: Spomini na partizanska leta IV., 1950, Prešernova knjižnica, str.119-141

Leseni podpornik v spomin na začasni leseni most.
Datum odkritja: 1984

APRILA 1945 SO DELAVSKE IN INŽENIRSKE ENOTE
VII. KORPUSA ZGRADILE V BLIŽINI
BROD IN LESENI MOST
SKUPNOST BORCEV I. INŽENIRSKE
BRIGADE VII. KORPUSA JA
[zvezda] 1986

Na Kolodvorski ulici sta dve šolski stavbi, ki sta bili zgrajeni pred II.svetovno vojno. V večji, meščanski šoli, je v avli, na stopnišču takoj za glavnim vhodom, kateri je običajno zaklenjen, na levi steni zgornjega podesta lesena plošča  v žgani tehniki, značilni za ribniško domačo obrt in lakirana. Plošča je posvečena padlim dijakom te šole.

Med njimi je tudi ime narodne herojine Majde Šilc.

Lesena plošča ima dimenzije 71 x 82 cm in ima levo in desno posebni zaključni polkrožni masivni okrasni letvi širine 12 in višine 61 cm. Plošča je vgrajena v posebno stensko nišo.

 Ploščo je oblikoval in izdelal tedanji ravnatelj te šole Janko Trošt, ki je imel poseben odnos in skrb za domačo obrt ribniške doline. Plošča je bila odkrita 26. junija 1958. 

                                    1941.1945

                ZA NAŠE BOLJŠE ŽIVLJENJE SO OMAHNILI                                                V SMRT DIJAKI MEŠČANSKE ŠOLE

        NARODNI HEROJ ŠILC MAJDA, GORA

ARKO BOGO, RIBNICA MALEŽIČ FILIP, GORENJA VAS 

ARKO BREDA, RIBNICA    MALEŽIČ FRANC, GORENJA VAS

ARKO DARJA, RIBNICA      MERVIČ BOJAN, RIBNICA     

ARKO JANEZ, RIBNICA       MERVIČ MITJA, RIBNICA           

ARKO MIRKO, RIBNICA       MLAKAR ZORO, RIBNICA               

BARTOL ANICA, RIBNICA     NOVAK ANTON, RIBNICA             

BENČINA IVANA, RIBNICA    NOVAK VINKO, RIBNICA               

BOJC PAVLA, NEMŠKA VAS    ORAŽEM IGNAC, BREŽE               

 BREGAR MARKO, RIBNICA     PAKIŽ RADO, RIBNICA                   

ČEŠAREK LADISLAV, RIBNICA PELC JOŽE, RIBNICA                     

DIVJAK SAŠA, RIBNICA           PELC STANE, RIBNICA                   

DROBNIČ VLADO, RIBNICA      PETEK JOŽE, RIBNICA                   

FELICIJAN VLADO, RIBNICA     PICEK FRANC, RIBNICA               

GRČA ALOJZ, RIBNICA             PIRNAT CIRIL, VEL. POLJANE         

GREGORIČ FRANC, VEL. POLJANE 

                                 PUCELJ JAKOB, RIBNICA               

GRUDEN ALBIN, PODGORICA   RUS PETER, HRIB                         

ILC IVAN, GORENJA VAS          VIDERVOL KAROLINA, DOL. VAS   

KLUN IGNACIJ, GORENJA VAS   ZALAR JOŽE, RIBNICA                 

KLUN KAROL, GORENJA VAS      ZBAČNIK ALEKSANDER, RIBNICA   

KRIŽMAN IVAN, RIBNICA          ZOBEC FRANC, DANE                   

MAJCEN NIKO, ŠENTJANŽ         MERHAR KAREL, PRIGORICA         

MALEŽIČ ANTON, KOLENČA VAS MERHAR PAVEL PRIGORICA                                                       

• Baldomir Saje. Sistory.
  datum rojstva: 26. 1. 1909, kraj rojstva: Novo mesto, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: IX. korpus, šef morn. grupe, major, datum smrti: 1. 4. 1945, kraj smrti: Vojsko, vzrok smrti: Oborožen spopad, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

• Vladimir Saje. Sistory. 
  datum rojstva: 10. 7. 1915, kraj rojstva: Kot pri Semiču, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: VI. SNOUB Slavka Šlandra,pomoč sanitet. referenta, datum smrti: 14. 9. 1943, kraj smrti: Novo mesto, bolnišnica, kraj pokopa: Novo mesto, vzrok smrti: Žrtev bombardiranja, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

»S
II.
1. SAJE Baldomir, major, poveljnik Mornariškega odreda pri poveljstvu korpusa. Doma je bil iz Novega mesta. V NOV je bil od 30. septembra 1943. Padel je 1. aprila 1945, ko se je skupina poveljstva korpusa pri Ogalcah prebijala iz obroča.
Vir: ARS II, kartoteka padlih; B. Lah; OD Kobarida do Trsta - 30. divizija, str. 228; Janez Tomšič, Narodnoosvobodilni boj na Jadranu in slovenski pomorščaki, str. 689−694)«

• Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 3. knjiga – 2. del, V bojih z okupatorjevimi sodelavci padli slovenski partizani, Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 2002,  str. 659.

• Fotografija: Saje Baldomir, Vladimir Geneanet, Pokopališče Novo mesto, str. 60.

SAJE - TOVI

BALDOMIR    1909–1945
                         VOJŠČICA
DR. MED. VLADIMIR
                        1915–1943

Kipar Anton Sigulin.
Opis: Bronast doprsni kip partizana in političnega delavca Poldeta Mačka-Boruta (1901-1977) na visokem kvadrastem kamnitem podstavku s kovinskim napisom je bil postavljen leta 1978.
Kip stoji na zelenici pred Osnovno šolo Novo Polje - Zadobrova, Zadobrovška cesta 35.
Polde Maček, slovenski partizan in politični delavec, tesar * 19. november 1901, Spodnja Zadobrova, † 8. april 1977, Ljubljana.

Maček, izučen tesar, je med obema svetovnima vojnama delal kot obrtnik. Leta 1932 je postal član KPJ in bil v tridesetih letih 20. st. dejaven v kmečko-delavskem gibanju. Organiziral je več protesnih shodov in stavk. Leta 1937 je bil odgovorni urednik ljudskofrontnega glasila Kmečka sloga. Maček je bil leta 1937 in 1938 posrednik pri odhodu slovenskih prostovoljcev v špansko republikansko armado. Leta 1941 je pomagal ustanoviti narodno zaščito v Ljubljani; maja 1942 je odšel v partizane kjer je bil med drugim politični komisar 3. grupe odredov ter sekretar grosupeljskega in novomeškega okrožja. Po osvoboditvi je v Ljubljani opravljal različne partijske funkcije.

Maček Polde Borut

• Viktor Grohar. Sistory.

Pripadnik NOV in POS, rojen 27. 7. 1911, umrl febr. 1942 v spopadu z Nemci, Babji zob, Bohinjska Bela.

[križ]

VIKTOR GROHAR

* 28. 7. 1911 + padel 1942

Počivajte v miru.