Na kamnitem podstavku je postavljen bronasti doprsni kip narodnega heroja Janka Premrla - Vojka (1920 - 1943). Avtor je M. Keršič -Belač. Postavljen je bil 25. 07. 1976.

Janko Premrl-Vojko (1920-1943) je bil borec Primorske čete. Kot vodja skupine partizanov se je izkazal predvsem v bojih na Nanosu.

1942.leta ga je Posebno sodišče za zaščito države v Rimu obsodilo na smrt, zanj je bila izdana tiralica in razpisana nagrada za njegovo glavo.

V partizanih je vodil skupino domačinov-Vojkov vod. Imenovan je bil za namestnika komandanta Gregorčičevega bataljona in komandirja Zgornjevipavske ter nato Trnovske čete.

Italijanski fašisti so hoteli v kali zatreti partizanstvo na Primorskem, zato so vse sile usmerili tudi na Nanos. Spopadli so se s Pivško in Vipavsko četo (vodi jo Vojko). 18.4.1942 je prišlo do krvavega spopada v katerem je bilo le ok.50 partizanov in 800 Italijanov. Na partizanski strani je največ izgub utrpela Pivška četa. Več njenih borcev so zajeli, jih v Rimu mučili in obsodili na smrt z ustrelitvijo.

Februarja 1943 je bil Janko Premrl med boji v Idrijski Beli, kjer je potekalo obstreljevanje s hriba na hrib čez dolino Idrijce, ranjen. Kasneje je poškodbi podlegel.

Na 2.zasedanju AVNOJ-a v Jajcu je bil imenovan za narodnega heroja.

• Tominc, Darko, ur. K spomenikom NOB v občini Postojna. Postojna, 1981
• http://www.pespoti.si
• EŠD 19207
• JSNP 108 (literatura)

Pod doprsnim kipom je na kamnitem podstavku plošča, na kateri piše:

NARODNI HEROJ
JANKO PREMRL-
VOJKO
POSTAVILI BORCI NOV TER PLANINCI
PRIMORSKE IN NOTRANJSKE  ·  1976

https://wp.me/p4TOBI-wo

avtor: Miloš Toni

zgornja plošča
.
             MLAKAR JOŽE
                               LOŽ 46 – 82
             PADEL V NOV
                           DNE 27/2 1945
.
spodnja plošča
.
                           [zvezda]
        NA TEM MESTU SO 27. 2. 1945
DOMOBRANCI UMORILI PARTIZANA
        JOŽETA MLAKARJA IZ LOŽA
          INTENDANTA ENOTE VDV                           

Tu je bilo v letih 1941-1945 nemško ujetniško taborišče Stalag XVIII D (sprva Stalag 306). V njem so bili v nečloveških razmerah zaprti ujetniki različnih narodnosti.

• EŠD 30244
• Muzej sovjetskih ujetnikov. Svobodna beseda 58 (2020), 6.

Muzej nacističnega taborišča za vojne ujetnike

Nemško ujetniško taborišče Stalag XVIII D (306)

Kurir gorenjske kurirske postaje G 18 Ivan Roblek - Peter iz Britofa pri Kranju je padel 21. 8. 1944. Po nepotrjenem pričevanju naj bi ga nemška patrulja presenetila, ko se je s tovarišem kopal v tolmunčku, vendar to pričevanje ni zanesljivo. Ploščo sta odkrili ZB Britofa in Kamniške Bistrice julija 1968 (po drugem viru 1970).

• Jani Luštrek: Tavanja po slovenskih hribih 18. maja 2015. Blogspot.
• Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik, 1988, str. 50.
• Spominska obeležja NOB občine Kamnik, Kamnik: Kulturna skupnost, Zveza združenj borcev NOB, 1975, spomenik št. 20.
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 214.
• EŠD 21103
• Rado Zakonjšek: Partizanski kurirji (Odbor IV. brigade VDV kurirjev relejnih postaj Slovenije, Ljubljana, 1985, stran 649).

ROBLEK IVAN - PETER
KURIR KOKRŠKEGA ODREDA
ROJ. 10. 10. 1926
PADEL 21. 8. 1944

SLAVA MU!

Javšnikovi so že zgodaj začeli sodelovati z osvobodilnim gibanjem, pri njih pa je bila tudi javka za kurirje in novince, ki so odhajali v partizane.

Patrulja, ki jo je Lackov odred januarja 1945 poslal v Slovenske gorice, je zbirala novince za odhod v partizane, podirala drogove telefonske napeljave, se spopadala s četniki, izvedla več preskrbovalnih, pa tudi borbenih akcij. Patrulja, ki jo je vodil politični komisar odreda Dušan Reja-Marjan, se je 6. marca zadrževala pri Javšnikovih v Vukovskem dolu. Pozno popoldne so Nemci z razmeroma velikimi silami obkolili Javšnikovo domačijo. Prišlo je do spopada. Partizani so se iz hiše umaknili skozi klet in se skušali po čistini prebiti do približno 50 m oddaljenega gozdiča. Pri tem sta bila težko ranjena borca Franc Lesar iz Povšnika pri Vranskem in Jože Golež iz Kamenega pri Šentjurju, ki so ju napadalci po mučenju pobili do smrti. Trije partizani so bili ranjeni. Nemci so po spopadu oplenili vse bližnje domačije. Javšnikove so aretirali, gospodarja Alojza so poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, ženo Marijo in njenega 78-letnega očeta so zaprli v mariborske zapore, otroke pa dali v rejo.

Plošča je bila odkrita leta 1986.

Vir: Marjan Žnidarič, Spominska obeležja Lackovega odreda, Maribor, 2007, str. 25

[zvezda]

PRI TEJ HIŠI - POSTOJANKI NOG
            STA BILA 8.3.1945
          SMRTNO RANJENA
 BORCA LACKOVEGA ODREDA
FRANC GOLEŽ IN FRANC LESAR
            VUKOVSKI DOL 29.11.1986

Ob kaitulaciji nemških oboroženih formacij 9. maja 1945 so bili osvobojeni številni kraji na Slovenskem. Toda vsi kraji na Slovenskem še vedni niso bili dokončno osvobojeni, in sicer na območju Šaleške, Mežiške, zgornje Dravske in Mislinjske doline.Ljudje so se veselili osvoboditve in več kje organizirali partizansko slavje. Tudi v Starem trgu pri Slovenj Gradcu so organizirali miting. Prav tako je bilo slovesno v Podgorju in seveda še v drugih krajih Mislinjske doline. Kmalo po tem so po Mislinjski dolini pričeli prihajati močno oborožene formacije nemškega in kolaboracističnega vojaštva (ustaši in domobranci, kozaki idr.), ki so se prek Dravograda hoteli prebiti v Avstrijo. Zaradi tega se je navdušenje ljudji ob kapitulaciji Nemčije sprevrglo v strah ter negotovost. Številni domačini, ki so živeli ob cesti in železnici so se bili prisljeni umakniti in celo zbežati od doma v gozdove, da bi si rešili življenje in imetje.

Spominsko obeležje na dogodke ob koncu druge svetovne vojne v Mislinjski dolini so postavili ob 70. obletnici osvoboditve leta 2015.

VIR: Dr. Risto Stojanovič, Dogodki, ki so pretresli Mislinjsko dolino ob koncu druge svetovne vojne v Evropi.

iN KAJ JE SVOBODE CENA

OB KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE MAJA 1945 STA MISLINJSKA IN MEŽIŠKA DOLINA POSTALI  ZADNJI IZHOD ZA UMIK OGROMNIH MNOŽIC PARAVOJAŠKIH PORAŽENIH VOJSK (USTAŠEV, DOMOBRANCEV IN DRUGIH). NJIHOV CILJ JE JE BIL PREITI ČIMPREJ NA OZEMLJE AVSTRIJE IN SE TAM PREDATI BRITANCEM. Z NJIMI SE JE UMIKALO TUDI VELIKO CIVILNIH BEGUNCEV.

Spominska plošča iz belega marmorja in napisom stoji na kamnitem zidu v bregu ob cesti.
Datum odkritja:  6.9.1975

.
»Pavla Leban-Ljubinica, 31-letna aktivistka in partizanka v Severnoprimorskem okrožju, nato v Prešernovi brigadi, od novembra 1943 do osvoboditve pa bolničarka v partizanski bolnišnici Franji pri Cerknem. […]

Pavla Leban-Ljubinica (gl. spredaj)

Besedilo je nastalo v aprilu 1945 v bolnišnici Franji. Posvečeno je padlemu bolničarju Rudiji Katrašniku-Gašperju iz Jamnika nad Kropo, ki je padel v Gornjih Novakih aprila 1944, ko je skrival ranjence pred Nemci, ki so vdrli iz Sorice. Izvirni rokopis hrani avtorica, medvojni prepis pa Albin Weingerl. Fi 140, var. Se 206.«

Tovarišu Gašperju na grob

Prinesla belih telohov sem ti
na grob, tovariš Gašper, 
da razsvetlila s čašami, belino
tvoj tihi dom bi, grobno bi temino,
vsaj vedel boš, da zunaj je pomlad …
Glej, spet prišla je roparska svojat
na našo sveto zemljo klat
kot lani, ko si ti odšel od nas.

A tebe zdaj ne drami
ne dih pomladi in ne krik drhali,
ti spiš, junak.
V spominu našem pa živiš,
pri našem delu nas bodriš …
Prinesla belih telohov sem ti,
prinesla z njimi sem ljubeč pozdrav,
ne čudi se, če je njih cvet krvav,
saj jih pojila je junakov kri,
ki dali svoje mlade ste moči,
da skoz temino robstva in trpljenje
zasije lepše, svobodno življenje.

 (Boris Paternu [ur.], Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Partizanske, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba; V Ljubljani: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995, str. 146, 160.)

DNE 17. APRILA 1944 JE SOVRAŽNIK,
MISLEČ, DA JE ODKRIL PARTIZANSKO BOLNIŠNICO (»FRANJA«)
NAPADEL V STAREM MLINU NAD NOVAKI
NJENO JAVKO ŠT-1,
KI JO JE VODIL BOLNIČAR RUDI KATRAŠNIK-GAŠPER.
USODNEGA DNE JE POGUMNI BOLNIČAR REŠEVAL
NJEMU V VARSTVO IZROČENE RANJENCE.
MNOGO JIH JE ŽE REŠIL,
KO JE SKRIVAL POSLEDNJEGA, GA JE NA TEM MESTU
SKUPAJ Z RANJENCI:
ANTONOM ŠOLARJEM, JOŽEFOM ČERNETOM IN
JAKOBOM ŠESTOM
SMRTNO ZADELA OKUPATORJEVA KROGLA.

POSTAVILI »FRANJEVCI« 6,septembra 1975

Trem talcem, ki so bili tu ustreljeni; odkrita avgusta 1957.
Vodnik po poteh, 448

15 . 2. 1944
SO BILI NA TEM MESTU ŽRTVOVANI TALCI

ŠVARA VIKTOR    *18.7.1914.   SVETO
DERMAN IVANA   *6.11.1890    ŠKRBINA
DERMAN MARA   *13.3.1931    ŠKRBINA

                                                 SLAVA JIM!                

Na ploščah je navedenih devet imen družine Grebenc, od tega pet ustreljenih kot talcev. Trije leta 1942, ko so Italijani v Roški ofenzivi streljali talce v Lopušni dolini.
.

»Na odru se je pobliskalo, ljudi v dvorani se je začel lotevati strah, dve ženski sta se prijeli za roke in prva je spregovorila. 
    »Sem Marija Grebenc iz Vrbljenja, to pa je moja sestra Lojzka. Ko so naju umorili, sem bila stara 29, sestra pa 27 let. Skupaj sva se igrali, pasli živino, obdelovali polja in umrli. Doma smo imeli kmetijo. V družini nas je bilo devet bratov in sestra. Vsi smo se imeli zelo radi, bili smo pobožni in člani Marijine družbe. Vsak večer smo molili in prosili svetnike, naj nam pomagajo skozi vojno vihro. Pa ni pomagalo. Za svobodo, katero vi uživate, je naša družina žrtvovala šest življenj. 
         Drama se je začela v roški ofenzivi poleti 1942. leta. 26. julija tega leta so Italijani obkolili vse vasi na Ljubljanskem barju in aretirali vse moške, ki so jih zalotili doma. Zaprli in zasliševali so jih v cerkvi v Iški vasi. Iz naše vasi so izločili deset moških in jih v gozdu pod Gorenjim Igom ustrelili. Med njimi sta bila najina brata 20-letni Jože in 22-letni Franc. Bila sta zala in marljiva fanta, cvet vasi. Tretji brat, Ivan, je padel ob koncu vojne kot oficir Cankarjeve brigade pri Pijavi gorici. Mesec dni po najini smrti so doma aretirali še očeta Ivana in učiteljico Heleno Modic. Ubili so ju, njuna groba pa so po naključju odkrili šele leto dni po vojni. Vprašajte Frakeljna, zakaj ju je ubil.«
Jože Vidic, Ženska desetina z Ljubljanskega barja na pohodu v smrt, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str. 348.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- -

»Po vrnitvi iz zapora se je Frakelj – Skalar s povečano vnemo lotil preganjanja aktivistov in pristašev OF. Na pohodu v Vrbljene so 27. januarja 1944 aretirali Pavlo Furlan, Lojzko in Marijo Grebenc, Franco Štrumbelj, sestro Matije Škrabe, katere mož je umrl na Rabu,in mater osmih otrok, Ivano Lesico, Marijo Podržaj, ki je mož Jože tokrat ni mogel reševati, Angelo Kumše – Ruparjevo in kot edinega moškega Pavlinega brata Martina Furlana. Na spis ku za aretacijo je bila tudi Francka Grebenc, ki pa se je že po aretaciji umaknila na rajon.«
(Ferdo Gestrin, Svet pod Krimom, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016, str. 250)

 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

»Kmalu po končani nemški ofenzivi, že 21. novembra 1943 je prišla na Barje četa domobrancev – največ je bilo Ižancev – pod vodstvom poročnika Franca Fraklja. V neposredni bližini te postojanke na Barju je Kozlarjeva gošča. […]
Sledila je večja aretacija črne roke, saj je zajela kar enajst domačinov, deset žensk in enega moškega (žrtve so navedene kakor so bile aretirane) in to iz Vrbljena.
1. Angelo Kumše, rojena 1920, kmečko hčer;2. […]
4. Lojzko Grebenc, rojeno 1916, kmečko hčer in sestro
5. Marijo Grebenc, rojeno 1915, kmetsko hčer;
          […]
V zvezi z aretacijo in streljanjem pa pripoveduje Angela Kumšetova:
'V četrtek, 27. januarja 1944 sem zagledala domobrance. Prihajali so od Oblakovega skednja čez vrtove, Štrumbljevega in našega. […] Ob petih, ko se je zmračilo, zagledam skozi hišno okno več oboroženih, ki so prihajali izza sosedove hiše. Bilo jih je pet ali šest. Z mamo, ki je sedela ob peči, sva najprej mislili, da so partizani, saj je Grebenčeva v mraku prišla povedat, da je veliko domobrancev pred nočjo odšlo proti Brestu. V hišo je prišel le en domobranec, drugi so obkolili hišo.  […] Hitro sem se morala obleči, zelo je priganjal. […] Nato so prignali Grebenčevi, Marijo in Lojzko, Frančiško Štrumbelj, Ivano Lesica in Marijo Podržaj. […] Ko smo se pribli[ž]ali Ižanski cesti, mi je Lojzka tiho rekla: 'Do sedaj sem upala, da nas bodo partizani rešili, zdaj pa ne več.' […] Frakelj, ki je ves čas stal pred nami, je poslal v postojanko nekega domobranca po žico; ko je prinesel telefonsko žico, nam je Frakelj vsakemu posebej zvezal roke na hrbtu. Ko je povezal vseh enajst, mene je povezal zadnjo, ker sem stala zadaj, se je vstopil pred nas in nam s satanskim glasom izrekel predsmrtni govor: 'Zdaj je enkrat za vselej konec vaših norčij, jaz sem za vas molil in Boga prosil, niste me ubogali in poslušali, zato greste tja, kamor ste si zaslužili. Vedite, proklete kurbe partizanske, da se bomo borili do zadnjega moža, do zadnje kaplje krvi in tudi zmagali bomo, ker je Kristus z nami, tako mi Bog pomagaj.' […] Padali so udarci, brce in žalitve, kakršnih v življenju še nismo slišale. Vsaka druga beseda je bila 'proklete kurbe partizanske'. Nato je Frakelj ponovno vzel pripravljeno telefonsko žico in nam zvezal še roke, po dve in dve skupaj, zadnje v vrsti smo bile tri. […] Med zmerjanjem in zasmehovanjem smo končno prišli v peto postojanko, v grad na Lisičjem. Ustavili so nas za gradom. […] Nas so odgnali v kapelo in čakale smo na spoved. […] Zrinili so nas pred grad in zahtevali, naj se postavimo po štiri ob grajskem zidu za streljanje. Lojzka Grebenčeva pa je rekla: 'Kaj nas boste kar tu postrelili, vsaj tja v gozd nas odženite,' sestra Marija pa je še dodala: 'Ženske, nikar ne prosite milosti, saj jo ne boste dobile, čimprej nas pobijejo, prej bomo rešene. Le čemu bi še živele med takimi ljudmi, kot so to!' […] Ko smo prišli v hosto na strelišče, so nas postavili štiri v vrsto, stala sem prva, na moji levi je stala Lojzka, poleg nje sestra Marija. Lojzka me je vprašala: 'Ti, Angela, poglej, če je jama skopana, ali nas bodo tu zagrebli.' Pogledam desno in ji povem, da ni nič skopanega. Moj krvnik pa nama odgovori: 'Ja, proklete kurbe partizanske,  še jamo bi kopal za vas! Navrh boste ležale kot psi, pa naj vas zveri požro, niste za drugo.' […] Streljali so nas v hrbet, vsaka zvezana ženska je imela svojega krvnika s puškomitraljezom, pomočnikov in drugih varuhov pa je bilo še veliko več. Ko so repetirali za strel in je orožje zaregljalo, sem nagonsko pogledala čez ramo in videla, kako drži orožje naperjeno v moj hrbet.« […]
Po omenjenih aretacijah in umorih so domobranci še izvajali nasilje. Po njihovi zaslugi so bili odpeljani v internacijo in zapore še naslednji domačini:
[…]2. februarja 1944 so bili aretirani:

1. Pavla Grebenc, rojena 1927, iz Vrbljena, je bila zaprta in internirana v Rawensbrücku
[…]
     13. Alojzija Grebenc, rojena 1887 iz Vrbljena, mati devetih otrok, od katerih so bili trije   partizani, štirje in mož Janez pa ustreljeni, je bil aretirana 12. Februarja 1944 in internirana v Dresden«

(Angela Kumše, Pripoved neke dobe, Ljubljana: Koordinacijski odbor za zgodovino pri OK SZDL Ljubljana Vič-Rudnik, 1989, str. 99, 102, 103, 104, 105, 106, 108, 109, 110, 115, 116.

 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 

»45. GREBENC Janez, rojen 1882 v Vrbljenah.
  46. GREBENC  Lojzka, rojena 1916,
  47. GREBENC  Marija, rojena 1915.
Lojzko in Marijo so 28. januarja 1944 pri gradu Lisičje ubili domobranci 21. čete pod vodstvom Franca Fraklja-Skalarja. 8. februarja 1944 so pod Grmezom na Barju ubili še Janeza.«
(Vir: Dr. Makso Šnuderl, Fašistično domobranski teror, str. 11; Jože Vidic, Po sledovih črne roke, str. 342 in 362; Angela Kumše, Pripoved neke dobe, str. 103; Dr. Ferdo Gestrin, Svet pod Krimom, str. 198)
(Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, V Ljubljani: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 97)
 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 

»V IMENU KRISTUSOVEM SO MORILI NEDOLŽNE LJUDI 
     Dne 27. januarja 1944 je ista likvidatorska skupina "črne roke" s postojanke Barje pod vodstvom Franca Fraklja obkolila vas Vrbljenje, vdrla v hišo in odvedla Martina Furlana, njegovo sestro Pavlo. Angelo Kumše, Marijo Grebe[n]c in njeno sestro Alojzijo, Frančiško Štrumhelj — mater 8. otrok, katere mož je umrl v internaciji na Rabu — Ivano Lisica in mater 51etnega otroka Marijo Podržaj. V postojanki na Barju so jim priključili še Pavlo Peršin, mater 10 mesecev starega otroka, Ančko Škrabar, katere moža so mesec prej isti zločinci pobili v Kozlarjevi hosti, in Mimi Grum, vse tri iz Tomišlja. Zvezali so jih s telefonsko žico, nakar jim je zločinec Frakelj povedal, da so Rupnikova vojska in da se borijo v imenu Kristusa, da bodo uničili vse partizane in njihove pristaše do zadnjega moža ter da bodo aretiranci v imenu Kristusovem ustreljeni. Zaključil je z besedami: "Zmagali bomo v imenu Kristusovem, tako nam Bog pomagaj!" 
     Tako zvezane žrtve so odpeljali na grad Lisičje pri Škofljici, kjer sta jih v posebni sobi dva duhovnika v duhovniškem oblačilu zasliševala in hotela od njih zvedeti še nadaljne podatke o pristaših osvobodilnega gibanja. V bližini gradu so jih pokosili z strojnicami, Angeli Kumše pa se je ranjeni posrečilo zbežati.«
Avtor ni naveden, Sodnijski proces v Ljubljani (nadaljevanje), Edinost, neodvisno glasilo kanadskih Slovencev, Let. 4, št. 187, Toronto, Ontario, sreda, 6. novembra 1946, stran 4.
 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 

»BORCI NARODNOOSVOBODILNE VOJSKE V LETIH 1941 DO 1945 IZ KRAJEVNE SKUPNOSTI TOMIŠELJ
[…]
11. GREBENC Ivan, rojen 1913, iz Vrbljena, v OF je sodeloval od septembra 1941. Maja 1942 je vstopil v partizane, bil je borec 4. čete Šercerjevega bataljona, Krimskega odreda; padel avgusta 1944 kot politkomisar čete v 8. brigadi pri Šmarskem tunelu.«((Angela Kumše, Priloga, Pripoved neke dobe, Ljubljana: Koordinacijski odbor za zgodovino pri OK SZDL Ljubljana Vič-Rudnik, 1989, str. 125)

   [Triglav obkrožen z vencem]
                   TIHI DOM
.           GREBENC

JANEZ        oče   1882   ustreljen    1944
IVAN           sin    1913   padel         1944
FRANC       sin    1920   ustreljen    1942
JOŽE          sin    1923   ustreljen    1942
MARIJA      hči    1915   ustreljena  1944
ALOJZIJA   hči    1916   ustreljena  1944

EŠD 20502 - spominsko znamenje, kraj zgodovinskega dogodka.

Spominsko znamenje so odkrili 1981. leta. Predstavlja ga več obdelanih cestnih branikov - konfinov, v skalo pa je pritrjena pravokotna kovinska plošča velikosti 50 x 80 cm, z reliefnim napisom.

TUKAJ NA MALEM JESENOVCU SO JULIJA IN AVGUSTA 1941 TABORILI PRVI PARTIZANI IZ TEH KRAJEV IN USTANOVILI BOROVNIŠKO ČETO

1981          DELOVNI LJUDJE IN

                    OBČANI VRHNIKE

Por Peter: SIstory navaja Ime in priimek: Peter Por, Oče: Jakob, Mati: Marija, Po domače: Pri Bedeniku, Datum rojstva: 24. 06. 1926, Kraj rojstva: Podhom, Kraj bivanja: Podhom, Datum smrti/izginotja: 06. 12. 1944, Kraj smrti/izginotja: Stara Fužina, Kraj pokopa: Zgornje Gorje.

» […] POR PETER Rojen 24. junija 1926 v revni družini v Podhomu in je skoraj še otrok moral za zaslužkom. Med okupacijo je začel sodelovati s partizani in se jim je pozneje, kot več bratov, kljub mladosti pridružil. Padel je 6. decembra 1944 v Stari Fužini.« (Boj pod Triglavom, Zbornik, Gorje pri Bledu: Krajevni odbor Zveze borcev, 1966, str. 457)

___________________________________________________________________ 

Por Jakob: SIstory navaja Ime in priimek: Jakob Por, Oče: Jakob, mati: Marija, Po domače: Pri Bedeniku, Datum rojstva: 26. 07. 1921, Kraj rojstva: Podhom, Kraj bivanja: Podhom, Datum smrti/izginotja: 27. 03. 1945, Kraj smrti/izginotja: Zgornja Žetina, Kraj pokopa: Zgornje Gorje.

» […] 84. POR JAKOB Rojen 26. julija 1921 v številni kajžarski družini v Podhomu. Njegova mladost ni bila lahka. Med okupacijo je začel sodelovati z NOG in pozneje je tudi sam postal partizan. Padel je 27. marca 1945 v Zgornji Četini v Poljanski dolini.« (Boj pod Triglavom, Zbornik, Gorje pri Bledu: Krajevni odbor Zveze borcev, 1966, str. 457)

           BEDENIKOVI
POR PETER    *24. 6. 1926  + 6. 12. 1944
POR JAKOB   * 26. 7. 1921  + 27. 3. 1945

Plošča je pravokotne oblike (79 X 65 cm) iz sivega marmorja, napis je vklesan. Datum odkritja: 1978

Fotografija 1: ZSV Gorica, 1982

                     [zvezda]
     LEPO JE ŽIVETI A ŠE LEPŠE
     JE ZA DOMOVINO UMRETI
ČOHA ANDREJ      R  1924   P  1943
ČOHA MIRKO        R  1922   P  1944
ČOHA HENDRIK UMRL V DACHAVU
                               R  1927   P  1946
LOKAR ANTON     R  1912   P  1945
  F Č                                         Z B
                  LOKAVEC 1978