• Franc Krajnc. Sistory. 
  datum rojstva: 1. 4. 1889, kraj rojstva: Bočna, vojni status: Civilist, datum smrti: 4. 9. 1942, kraj smrti: Auschwitz-Birkenau, država smrti: Poljska, kraj pokopa: Auschwitz-Birkenau, država pokopa: Poljska, vzrok smrti: Umrl v taborišču / internaciji, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote  

• Marija Krajnc. Sistory. 
  datum rojstva: 30. 1. 1897, kraj rojstva: Bočna, vojni status: Civilist, datum smrti: 14. 11. 1942, kraj smrti: Auschwitz-Birkenau, država smrti: Poljska, kraj pokopa: Auschwitz-Birkenau, država pokopa: Poljska, vzrok smrti: Umrl v taborišču / internaciji, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote  

• Stanislava Krajnc. Sistory. 
  datum rojstva: 8. 4. 1922, kraj rojstva: Bočna, vojni status: Civilist, datum smrti: 2. 11. 1942, kraj smrti: Auschwitz-Birkenau, država smrti: Poljska, kraj pokopa: Auschwitz-Birkenau, država pokopa: Poljska, vzrok smrti: Umrl v taborišču / internaciji, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote   

• Peter Krajnc. Sistory. 
  datum rojstva: 4. 7. 1925, kraj rojstva: Bočna, vojni status: Civilist, datum smrti: 2. 2. 1943, kraj smrti: Auschwitz-Birkenau, država smrti: Poljska, kraj pokopa: Auschwitz-Birkenau, država pokopa: Poljska, vzrok smrti: Umrl v taborišču / internaciji, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote   

• Alojz Krajnc. Sistory. 
  datum rojstva: 1. 6. 1927, kraj rojstva: Bočna, vojni status: ?, datum smrti: 4. 5. 1945, kraj smrti: Mauthausen, država smrti: Avstrija, kraj pokopa: Mauthausen, država pokopa: Avstrija, vzrok smrti: Umrl v taborišču / internaciji, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote  

Fotografija: Mlinerjevi - Krajnc, Geneanet, Pokopališče Bočna, str. 10.

MLINERJEVI                                 

UMRLI V AVŠVICU

FRANC      * 1889     + 1942
MARIJA      * 1897    + 1942
STANISLAVA
*1922   +   1942
PETER        * 1925           + 1943
ALOJZ       * 1927           +1945

Iz vasi je bilo 14 partizanov, padlo jih je 11. Ploščo jim je občina postavila leta 1975.
LSI 1: 237

OB TRIDESETLETNICI OSVOBODITVE
V SPOMIN PADLIM
                          1945   1975
NEL TRENTENNALE DELLA LIBERAZIONE
IN MEMORIA DEI CADUTI

.

OBČINA                              IL COMUNE 
DEVIN NABREŽINA         DUINO AURISINA

• Trošt Stojan. Sistory. 
  datum rojstva: 29. 10. 1920, kraj rojstva: Male Žablje, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: X. SNOUB Ljubljanska, 4. bat., polit. delegat, datum smrti: 1. 11. 1943, kraj smrti: Ilova Gora, kraj pokopa: Male Žablje, vzrok smrti: Oborožen spopad, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote  

• Fotografija: Trošt Stojan Geneanet, Pokopališče Vipavski Križ, str. 25. 
  
  

»Seznam borcev X. SNOUB Ljubljanske
[…]
Trošt Stojan, 1920, Male Žablje, Ajdovščina, padel novembra 1943 na Ilovi Gori«

• Borivoj Lah - Boris, Ljubljanska brigada, Ljubljana: Odbor skupnosti borcev Ljubljanske brigade, 1990, str. 449.

[oljčna vejica, križ] 

STOJAN TROŠT
STUD. ING. ŠUM.
* 29. 10. 1920       1. 11. 1943
KOT BOREC NA ILOVI GORI
  [fotografija v medaljonu] 

V SPOMIN AMERIŠKIM LETALCEM

15. ZRAČNE SILE, SESTRELJENIM

NAD ANDRAŽEM 19.3.1944,

V BOMBNIKU B-17 F "DARK EYES",

ŠT. 41-24405.

Enak napis je še v angleškem jeziku, v sredini pa so imena osmih padlih in dveh ujetih letalcev.

 SIstory navaja Ime in priimek: Anton Slabe, Oče: Matevž, Mati: NULL, Datum rojstva: 28. 12. 1912, Kraj rojstva: Stara Vrhnika, Kraj bivanja: Log pri Brezovici, Poklic (soc. status): zidar, Datum smrti/izginotja: Sv. Urh, Kraj pokopa: Brezovica.
»Še pred novim letom 1944 so se domobranci z Brezovice pri Ljubljani dogovorili z urhovci, da jim bodo v kratkem pripeljali na grič nekaj mož in fantov iz bližnjega Loga in Dragomera, za katere so vedeli ali pa vsaj sumili, da delajo za partizane.  
   Okoli novega leta je z Nemci prišlo v Dragomer tudi več vlasovcev. Nemci so prisilili vaščane, da so vlasovce vzeli pod streho in jih oskrbovali z vsem, kar so potrebovali. Ljudje so se jih bali in izogibali. Imenovali so jih Mongole.
   Za novoletni dan so domobranci  pripravili družinam, ki so jim nameravali pobiti može ali sinove, kaj nenavadno presenečenje. […]
    Okoli polnoči so začeli razbijati po hišah ljudi, ki so jih domobranci najbolj sovražili. Zidar Anton Slabe, stanujoč v Logu št. 81, je s strahom odklenil vežna vrata in se zgrozil, ko je zagledal pred seboj dva mlada, dobro oborožena vlasovca. Takoj je pomislil na ženo, ki je pričakovala prvega otroka. Mongola sta ga odrinila od vrat in z naperjeno pištolo odhitela v sobo. Slabe je spoznal njuno namero in stekel za njima. Dopovedoval jima je, da žena v kratkem pričakuje otroka in naj jo pustita pri miru. Nič si nista dala dopovedati in sta kar naprej tiščala v žensko, ki se je na vse načine branila in klicala na pomoč. Slabe je uvidel, da ju sam ne bo mogel ustrahovati. Podivjanca sta bila močna in oborožena. Ker si ni vedel drugače pomagati, je skočil k oknu, ga na stežaj odprl in začel na vso moč klicati sosede na pomoč. Vlasovca sta izpustila ženo in začela grabiti in tlačiti v žepe, kar jima je prišlo pod roke. Ko sta zaslišala, da v sosednjih hišah odpirajo okna in vrata, sta zbežala. […] Tri dni za vlasovci so prišli domobranci iz postojanke na Brezovici. Povečini so bili Bločani, ki jih vaščani niso poznali. Tudi ti so najprej prebudili 31-letnega zidarja Antona Slabeta v Logu št. 81. Dolgo jim ni hotel odpreti. Noseča žena se še ni pomirila zaradi strahu, ki ga je prestala pred tremi dnevi. Toda domobranci niso odnehali. Vpili so: »Zdaj bomo pa streljali, če ne odprete!« Slabe je le moral odpreti hišna vrata.
V hišo so se vsuli domobranci, ki jih Slabetova nista poznala. Domačini so ostali zunaj. »Renčali so nad nama kot zverine, ker jim tako dolgo nisva odprla,« je povedala Marija Slabe, rojena Oblak, doma iz bližnjih Bevk. »Mož se je moral hitro obleči. Med oblačenjem se je zaskrbljeno oziral vame. Najbolj ga je skrbelo, kaj bo z menoj. Govoriti nisva smela in kar naprej so ga priganjali, naj pohiti. Ko se je opravil, je tako dolgo prosil domobrance, da so ga pustili v spremstvu dveh svojih pajdašev k sosedu. Prosil ga je, naj pride kdo od njih k meni, da bi ne bila vso noč sama. Po 23. uri se je vrnil in naglo poslovil. Slutil je, da za vselej.«
Po aretaciji so Slabeta odgnali na poljsko pot, ki pelje na glavno cesto Ljubljana–Vrhnika. Pri njem so pustili stražarja in šli budit šoferja Jerneja Kavčnika, ki je stanoval v zaselku Mole št. 3 v bližini Loga. […] Slabe je moral dolgo stati na strupenem mrazu, da je pričakal kamion. […] Prvi je moral na kamion Anton Slabe, nato so odpeljali na glavno cesto. […] Janeza Filipiča in Jakoba Janšo so skupaj odgnali do loške šole, kjer sta ostala toliko časa, da so pripeljali Antona Slabeta. Nato so vse tri zaprli v šolsko poslopje. S kamionom so se odpeljali naprej proti Vrhniki do sedanjega cestnega nadvoza. […] Po kratki vožnji je kamion obstal pred šolo v Logu, kjer so strpali nanj še prve tri aretirance: Antona Slabeta, Jakoba Janšo in Janeza Filipiča. Takoj so se odpeljali naprej po glavni cesti v smeri proti Ljubljani. Vnovič so se ustavili v Dragomeru št. 36 pred hišo družine Frank.
Ko so ustavili in je poročnik Bernik izstopil iz kabine, ga je Anton Slabe zaprosil, če ga za trenutek pusti k bratu, Frankovemu sosedu, da si bo pri njem izposodil nekaj denarja za na pot. Bernik mu je prošnjo zavrnil in hitro stopil za hišo na Frankovo dvorišče. […] Ko so se domobranski oficir, njegov pomočnik in šofer okrepili z žganjem, so sedli nazaj v kabino kamiona in odpeljali aretirance na Brezovico. […] Matere, žene in sestre aretirancev so že navsezgodaj zamesile kruh in spekle nekaj priboljškov za svoje ljudi. […] Obisk pri svojcih je bil zelo žalosten. Aretirance in njihove sorodnike je težila slutnja, da se ne bodo nikoli več videli.
Anton Slabe je prišepnil ženi: »Ko bi ne bilo toliko teh svinj, bi jim pobegnil.« Denar, ki mu ga je izročila z živežem in perilom, ji je po nekem znancu vrnil, češ da ga bo sama bolj prav uporabila. Mislil je le na otroka, ki ga je žena pričakovala. […]
Še prej, preden se je 5. januarja 1944 stemnilo, so domobranci nagnali svojce aretirancev domov. […] 
Na viškem bloku so aretirance zvezali. Ker niso hoteli z njimi skoz mesto, so jih gnali na Cesto dveh cesarjev skoz Mestni log do Golovca, od tam pa na Sv. Urha.Domobranci in njihovi sorodniki so vedeli, da aretiranih sovaščanov ni več med živimi.«
(Štefanija Ravnikar- Podbevšek, Sv. Urh, Kronika dogodkov iz narodnoosvobodilne vojne, Ljubljana: Založba Borec,1978, str. 453, 454, 455, 456, 457, 458, 459, 460, 461, 462)

[križ]
          SLABE
ANTON    *1912       +1944

Avtor: Arhitekt Vlasto Kopač.
Opis: Pravokotna kamnita plošča, s posnetimi vogali in vklesanim napisom, je pritrjena na Novakovi hiši, v kateri je bil oktobra 1940, ustanovljen rajonski komite KPS.
Plošča je bila leta 1980 pritrjena na obcestni fasadi stavbe Pločanska 1, prej Tacen 85 [Tacen 58 -- Spomin je moč, 78].

Čevljarska delavnica Ivana Novaka v Tacnu je bila od 1936 do 1941 žarišče komunistične dejavnosti. Tu so se sestajali Franc Leskošek-Luka, Tone Tomšič, Boris Ziherl in drugi. V tej delavnici je bil septembra 1940 ustanovljen rajonski komite KPS Tacen-Šentvid-Medvode. -- Vodnik po partizanskih poteh.

Plošča iz jablaniškega marmorja je bila po načrtu Vlasta Kopača na pobudo KS Edvarda Kardelja vzidana 25. 10. 1980. -- Spomin je moč, 78; tu tudi opis delovanja ilegalcev

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 51.

"Slovesno odkritje spominske plošče v Tacnu", Javna tribuna, oktober 1980, str. 1 (povezava).

Gozdana Miglič, Spomin je moč: pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška, Ljubljana: OK SZDL Ljubljana-Šiška, 1985, str. 81.

V TEJ HIŠI JE BILO OD LETA 1936
ŽARIŠČE REVOLUCIONARNEGA 
DELAVSKO – KMEČKEGA GIBANJA.
TU JE BIL OKTOBRA 1940 
USTANOVLJEN RAJONSKI KOMITE KPS 
TACEN - ŠENTVID – MEDVODE,
KI JE JULIJA 1941 ORGANIZIRAL 
OBOROŽEN BOJ PROTI OKUPATORJU 
POD ŠMARNO GORO IN RAŠICO

                                         D. P. O 
                                           1980

Spominska plošča, odkrita leta 1979, obeležuje hišo, v kateri sta pred II. svetovno vojno živela in imela prodajalno mleka revolucionarja in predvojna komunista Julka in Albin Pibernik, oba padla v letu 1942.

• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 202.
• EŠD 5369

                    [zvezda]

           V TEJ HIŠI STA PRED
    2. SVETOVNO VOJNO ŽIVELA
   IN IMELA PRODAJALNO MLEKA
REVOLUCIONARJA IN KOMUNISTA
       JULKA IN ALBIN PIBERNIK

                         NOVEMBER 1979

Bukovje je znana partizanska vas. Prve stike s partizani so vaščani navezali že oktobra 1942. Pokapitulaciji Italije je tu deloval vaški odbor OF. V vasi so imele svoj sedež tudi druge terenske organizacije s skrito radio-oddajno postajo in arhivom. Poleg etapne kuhinje je bilo v vasi tudi skladišče hrane za partizane.

Pod vasjo je delovala stalna partizanska izvidnica, v t.i.Žnidarjevem breznu pa kurirska postaja. Septembra 1944 je bil v gostilniški sobi pri Jurcovih predvolilni sestanek za volitve v NOO.

Tu so se večkrat spopadle in borile s sovražnikom brigade 31.divizije-Prešernova, Vojkova, Gradnikova. Prav zato je bila partizanska šola organizirana šele 1.10.1944 in je tudi pozneje morala z delom pogosto prekinjati. V vasi je delovala tudi kulturniška skupina.

Hudi dnevi so bili jeseni 1944, ko so Nemci za vsako ceno hoteli streti partizanski odpor od Snežnika do Nanosa. 20.10.1944 so blizu Bukovja napadli brigado Vladimirja Gortana. Padlo je 25 borcev in blizu 100 sovražnikov. To je bil eden najhujših spopadov te brigade. Nemci so se maščevali s požigom 4. hiš in ustrelitvijo dveh talcev. 

Vas je za svobodo dala 5 borcev in 1 talca. Njim je posvečen spomenik.

Obeležje je delo kiparja Frančiška Smerduja. Odkrito je bilo 14.7.1954, adaptirano pa 22. 7. 1969.

Literatura:

-Tominc, Darko, ur. K spomenikom NOB v občini Postojna. Postojna, 1981

-Jakopič, Albert, ur. Vodnik po partizanskih poteh. Ljubljana, 1978

-slike Čič Ana

EŠD 19386

JSNP 150 (odkrit naj bi bil 24. 7. 1955)

Na kamnitem podstavku, ki drži kip partizana je plošča na kateri piše: "Padlim za svobodo"

Leta 1942 so nacistične oblasti v Apoldi na športnem igrišču VfB v »Große Aue« postavile z bodečo žico ograjeno taborišče s šestimi lesenimi barakami, v katerem je bilo nastanjenih do 500 moških, žensk in otrok. Odrasli so morali vsak dan delati v tovarnah orožja, zlasti v največji, Rheinmetall-Borsig AG, ki je proizvajala vojaški material: detonatorje za granate, protiletalsko strelivo in sledilno strelivo. Sponzor kamna je lokalna skupina Apolda stranke DIE LINKE (Levica)

Geslo:prisilnidelavci123

Bronasta plošča, posvečena začetku splošne vstaje proti okupatorju v Bohinju pod vodstvom Tomaža Godca (14. 12. 1941). Izdelana v livarni Železarne Jesenice leta 1977 na pobudo krajevne organizacije ZB NOV.

Prim. podobno tablo 100 m višje v ulici, na hiši št. 29.

• Po poti spominov: radovljiški zbornik, Radovljica: Občinska konferenca SDZL, 1990, str. 87-88.
• EŠD 11194

                        [spomenica 1941]

V TEJ HIŠI SO POD VODSTVOM TOMAŽA GODCA 
BOHINJSKI AKTIVISTI OF 14. DECEMBRA 1941 
SKLENILI, DA BODO ZAČELI SPLOŠNO VSTAJO 
PROTI OKUPATORJU V BOHINJU.

APRILA 1979
                   KRAJEVNA ORGANIZACIJA ZZB NOV 
                                BOHINJSKA BISTRICA

Na koči PLAZ na Debencu, dve spominski kamniti plošči, rdečkaste barve. Nameščeni sta na severni strani stavbe - koče "Plaz". Zgornja je velikosti 30 x 40 cm, spodnja pa 50 x 60 cm, z vklesanim napisom.

Spominsko obeležje je posvečeno padlim borcem in aktivistom iz tega ožjega in širšega območja.

V požaru koče leta2003 je bilo to obeležje uničeno, obnovljeno pa je bilo 4.7.2005. 

Prvotno je bilo obeležje odkrito 4.7.1961.

Zgornja plošča:

BORCEM IN AKTIVISTOM V SPOMIN NA SLAVNE DNI NOB OB 20. LETNICI REVOLUCIJE.

DEBENC, 4.7.1961.

Obnovljena, 4.7.2008.

Spodnja plošča:

OB 10. OBLETNICI OF PADLIM V NOV, RAJON DEBENC:

ŠEPEC FRANC, HRUŠKA MIRKO, ŠTANGAR TONČEK, JANEŽIČ REZI, KOVAČ FRANCI, KOVAČ LADO, ZUPANC IVAN, ABINA JOŽE, STRAH BERČE, KOSTANJEVEC VINKO, ERMAN EMIL, KOVAČIČ ALOJZIJA, BLATNIK JANEZ, LONČARIČ STANE, BRZIN NACE, ZUPANČIČ IVANKA;

OB SPOMINU NA PRELITO KRI ZA SVOBODO NARODOV

SLAVA JIM!

ZB Mirna

Ivan Hribar (1851 - 1941) je bil znan kot velik domoljub in marljiv, strasten politični delavec. Po napadu na Jugoslavijo aprila 1941 je Ivan Hribar storil samomor v znak protesta proti italijanski okupaciji.

vsi123

       LJUBLJANSKI ŽUPAN

            IVAN HRIBAR

OB 100-LETNICI ZAČETKA NJEGOVEGA ŽUPANOVANJA (1896)
POKLANJA TO SPOMNSKO PLOŠČO
ŽUPAN LJUBLJANE dr. DIMITRIJ RUPEL

LJUBLJANA, 7 MAJA 1996

      [grb Ljubljane]

Spominska plošča je pravokotne oblike (60 x 40 cm) izdelana iz sivega marmorja ter obzidana s cementnim okvirjem in je pritrjena na zid on koči. Napis je vklesan in obarvan. Pod njo je postavljena še ena spominska plošča.

Datum odkritja: 1951

Foto: Miloš Kermavnar

EŠD 21167

 Na tem mestu je bilo dne 1.4.1945

mučenih in ustreljenih od okupatorja

               27 talcev

med njimi poznani:

GOLOB PAVEL                     roj. 27.4.1924 Idrija

STAJER ADOLF                    roj. 7.6.1930 Idrija

PAJER DRAGOMIRA              roj. 13.5.1923 Idrija

ŠEMRL MARIJA                    roj. 26.4.1929 Idrija

FERJANČIČ SLAVKO             roj. 25.10.1900 Idrija

KRAPEŽ ZORICA                  roj. 28.10.1925 Ajdovščina

NAGLIČ MARIJA                   roj. 23.8.1924 Žiri

MIŠKO – partizansko ime

VEČNA SLAVA