EŠD: 11553

Grob talcev predstavlja 1,80 x 1,40 m velika in z robniki ograjena površina. Nagrobnik sestavljajo tri nosilne betonske plošče in kamnita plošča iz svetlega kamna, velikosti 1,20 x 1,20 m, z vklesanimi imeni in priimki pobitih. Nad imeni je stiliziran in vklesan Triglav, spodaj z valovi, nad Triglavom je zvezda.

Grob je približno na sredini pokopališča, zadaj za kapelico, vzhodno od poti, ki vodi po sredini pokopališča do severnega roba pokopališča.

Vir: Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str.  69.

ZA SVOBODO IN BOLJŠO BODOČNOST SVOJEGA NARODA SO ŽRTVOVALI SVOJA ŽIVLJENJA 15.12.1943.

DOLINŠEK Anton,

DOLINŠEK Pepca,

KASTELIC Anton,

KASTELIC Ivanka,

ŠKERJANC Manca,

SVETE Ančka

S L A V A     J I M

Na tem mestu plošče ne pozna ne RKD ne jeseniški arhiv ZB. Na delovanje te kurirske postaje opozarja tudi kovinska plošča s podobnim besedilom, EŠD 5343  ("Severno od Hrušice in Zakamnikove domačije, pod hribom Jela v Karavankah je bila kurirska postaja"), ki se nahaja malo nad Hruško planino.

                                             .

    Relejna kurirska postaja G 28 je bila organizirana konec aprila 1944. Razlogov je bilo več. Zveza med postajo G 8 na vrhu Mežaklje in G 10 pod Golico je bila ena najdaljših, saj je zahtevala 7 ur hoda, poleg tega pa je bila tudi najzahtevnejša. Na poti je bilo največ nevarnih prehodov; na Hrušici pred karavanškim tunelom je bila stacionirana sovražnikova enota 90 mož. Kurirji so morali prečkati magistralno cesto Jesenice-Planica in še reko Savo, ki jo je bilo potrebno največkrat prebresti, kajti na treh mostovih so bile pogosto sovražnikove zasede. Drugi važen razlog pa je bila v tem, da so želeli postopoma uvesti vsakodnevno zvezo z G 8 na eni in z G 10 na drugi strani ter dalje z G 31 pod Kepo na Dovjem, preko katere je šla povezava do Kranjske gore in na Koroški v Ziljski dolini - na K 13.    

....kurirska postaje G 28 se je najprej zadrževala v okolici Zakamnikove domačije (danes Plavški Rovt 16), kjer so jih 5. avgusta napadli. Po tem napadu so iskali novo taborišče. Selili so se petkrat, ves čas pa so se držali območja pod Rožco in v okolici vasi Plavški Rovt. 

     Vir: R. Zakonjšek, Partizanski kurirji, 1985, str.: 625

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Kurirji123

Na tem področju je v času NOB delovala
relejna kurirska 
postaja G - 28 

Kurirji in 
ZZB NOV 
1982

OPIS obeležja: Originalno oblikovan kamen v obliki plamen in samostojne plošče,; spomenik, delo slikarja Vinka Tuška, je bil odkrit leta 1980.

Na pobodo ZB NOB KO Besnica-Podblica in KS Podblica, s kulturnovarstvenim soglasjem ZVKDS, s financ. sredstvi MO Kranj, je spomenik obnovil Jaka Grmek, v poletju 2016.

ŽIVLJENJEPIS: Rojen je bil 28. oktobra 1910 v Sorici nad Škofjo Loko (ne na Jesenicah kot napačno piše na plošči). Zaradi zgodnje očetove smrti ga je vzel k sebi stric v Gorje, kjer je obiskoval šolo in pomagal na stričevi kmetiji. V Gorjah je ostal do sedemnajstega leta, nakar se je zaposlil v jeseniški železarni. Sodeloval je v stavki leta 1935, bil je član stavkovnega odbora  na Javorniku in je bil leta 1936 sprejet v komunistično partijo. Zaradi aktivnega dela pri širjenju komunistične miselnosti je bil leta 1940 aretiran in obsojen na mesec dni zapora. V začetku januarja 1941 je bil poslan v taborišče Ivanjice, od koder je prišel domov šele nekaj dni pred razsulom Jugoslavije. Po nemški okupaciji se ni več zaposlil. Nemci so ga kot znanega komunista aretirali že mesec dni po okupaciji in ga odpeljali v Begunje, kjer je bil zaprt do 13. junija. Ob okupaciji je bil imenovan za sekretarja okrožnega komiteja KPS Jesenice. Medtem, ko je bil zaprt, je te naloge opravljal Jože Gregorčič. Po vrnitvi iz zapora je odšel v ilegalo. Ilegalno se je zadrževal v okolici Jesenic in, čeprav je bil bolan, ves čas opravljal odgovorne partijske naloge v zvezi s pripravami na vstajo, pri organizaciji OF in utrjevanju enotnosti v boju proti okupatorju. V začetku aprila 1942 mu je bilo delo na jeseniškem terenu povsem onemogočeno, zato je odšel pod Stol, oziroma na Ajdno, kjer je bil sedež Okrožnega komiteja KPS Jesenice. Ob imenovanju grup odredov in ob formiranju I. grupe odredov je bil imenovan za pomočnika politkomisarja te grupe, julija 1942 pa za člana Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko.

OPIS DOGODKA:28. avgusta sta četi policijskega  smučarskega oddelka, nastanjeni na Bledu, z nekaj četami 19. policijskega polka Alpenland odšli za partizani na Jelovico, naslednjega dne pa so se jim pridružile tudi 2. in 3. rezervna mobilizirana orožniška četa Alpenland, 2. težka četa in nekaj čet 18. policijskega polka. Ob vzpenjanju na Jelovico so pod Belo pečjo nad Podblico ustrelili člana PK KPS za Gorenjsko Viktorja Kejžarja. Kejžarjevo truplo so vaščani našli kasneje.

VIRI:

Gorenjska med NOB/Jamnik in tehnika Meta/France Benedik: Življenjepisi padlih domačinov

knjiga Kranjsko okrožje v NOB 1941 – 1945 Ivan Križnar, stran 213

http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=21276

EŠD: 21276, memorialna dediščina

Viktor Kejžar. Systory.

Foto: Jože Bešter

Kejžar Viktor/Peter//28.10.1910 Jesenice/28.8. 1942 Bela peč nad Podblico/član pokrajinskega komiteja komunistične partije Slovenije za Gorenjsko/Slava padlemu!/1980 Občinski konferenci ZKS/Jesenice Kranj

Opomba: Na spomeniku je naveden napačen kraj rojstva: namesto Jesenice je pravilno Sorica.

TOMAZIN ANICA-PEPCA26.7.1912 - 13.10.1976

Do ploščadi vodijo kamnite stopnice. Trije kamniti stebri pravokotnega tlorisa in posvetilni kamen. Avtor spomenika je Tomaž Vuga, postavljen 26. 9. 1965.

• EŠD 21749

Verzi na posvetilnem kamnu: Oton Župančič, Manom Josipa Murna - Aleksandrova.

Navpični napis na vsakem od treh kamnitih stebrov:

                  ŽRTVAM V NOB 

.
Napis na posvetilnem kamnu:

   IMELI SMO LJUDI – V POLJANI CVET,
   IMELI SMO JIH – VRHU GORE HRAST,
    IMELI SMO JIH – DALI SMO JIH VAM.

Na Čebinah nad Trbovljami je bil leta 1937 ustanovni kongres KPS. Kongresa so se udeležili Edvard Kardelj, Pepca Maček, Miha Marinko, Franc Leskošek, Albin Vipotnik, Alojz Hohkraut, Franc Farčnik, Janez Marentič, Vencelj Perko, Franc Salomon, Ivan Tominc, Ignac Tratar in Jože Butinar.

Viri: 

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 25.

Vodnik po partizanskih poteh.

V tej hiši je bil 18. aprila 1937 ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije.

Vir: knjiga Pomniki NOB v občini Sevnica, str. 94.

»Vsako leto eno ime: Savo Kladnik

Savo Kladnik se je rodil 7. julija 1922 v Sevnici. Oba starša sta bila učitelja na sevniški osnovni šoli, oče celo nekaj časa njen ravnatelj. Med leti 1933 in 1941 je bil dijak mariborske realne gimnazije. Sodeč po ocenah do nižjega tečajnega izpita, 'male mature', ki je pomenila zaključek prvih štirih letnikov, je bil zelo dober dijak, saj je bil vsa štiri leta odličen in zato tudi oproščen opravljanja izpita.

Naslednje štiri letnike, ki ustrezajo današnji gimnaziji, je opravil s prav dobrim uspehom. To je bil za tiste čase, ko je bila takšnih le peščica dijakov, saj je običajno več kot tretjina dijakov imela dober uspeh, tretjina pa popravne izpite, še vedno zelo dober uspeh. V času šolanja je kot otrok učiteljske družine stanoval v Učiteljskem domu na Kosarjevi 41. Še pred začetkom vojne je postal skojevec (SKOJ: Savez komunistične omladine Jugoslavije), član jugoslovanske mladinske komunistične organizacije. Verjetno je prav iz časa tik pred izbruhom vojne njegova ,tukaj priložena, fotografija. Iz ohranjenih dokumentov je razvidno, da je spomladi leta 1941, kljub začetku vojne, končal šolanje z maturo na takrat že nemški šoli. Zaradi vojne ni mogel nadaljevati šolanja, zato se je poleti 1941 v domači Sevnici zaposlil na železniški postaji. Vključil se je v odporniško gibanje in v njem deloval, dokler ga ni 15. septembra 1942 aretirala nemška policija.

V zaporu je bil le kratek čas, saj je bil že 2. oktobra 1942 ustreljen na dvorišču mariborskih sodnih zaporov. Tako je postal eden izmed 143 usmrčenih tistega dne. To je bila najbolj množična okupatorska usmrtitev v času celotne II. svetovne vojne ne samo v Mariboru, temveč tudi na ozemlju današnje Slovenije.

Ohranilo se je njegovo poslovilno pismo, ki ga je napisal tik pred usmrtitvijo, in ga danes hrani Posavski muzej v Brežicah. V pismu, ki je že samo po sebi izjemno pretresljiv dokument, ne najdemo nobene herojske retorike, le skrb in ljubezen do najbližjih, očeta Josipa, matere Vilme, sestre Inke in dekleta Slavice, ter prošnjo, da naj ga na pozabijo. Trupla usmrčenih so še isti dan odpeljali v krematorij v Gradec, jih upepelili in pokopali v neoznačene grobove na osrednjem pokopališču v Gradcu, kjer je bilo med II. svetovno vojno pokopanih skupaj 1213 žrtev iz Slovenije.

Očeta, mater in sestro so 3. oktobra 1942 aretirali in jih odpeljali v taborišče v Nemčijo. Vojno so preživeli. Po vojni so osnovno šolo v Sevnici poimenovali po Savu Kladniku in to ime šola nosi še danes. Žal pa na spletnih straneh šole ni omenjeno, zakaj se šola imenuje po njem.

Na koncu še nekaj besed o pobudniku osvetlitve spomina na Sava Kladnika. To je bil njegov stric Odon Vertovšek (1909, Mokronog–2011, Beograd), ki je maturiral na mariborski realki leta 1927. Kot najstarejšega živečega maturanta naše šole ga je tik pred silvestrovim v Beogradu, kjer je preživel večino svojega življenja, obiskala delegacija naše šole. Med mnogimi podatki, ki nam jih je povedal o svojem dolgem in zanimivem življenju, se je ob fotografiji naše spominske plošče spomnil tudi svojega nečaka.« 

[Elektronski vir] Boris Hajdinjak, Vsako leto eno ime, 170 zgodb Prve, 1. 11. 2020  VSAKO LETO ENO IME - SAVO KLADNIK Dostop: 24. 11. 2024

»Aprila leta 1963 je bil položen temelj za novo centralno šolo v Sevnici. Osrednji dogodek otvoritve nove šole je potekal za občinski praznik leta 1964, šolo pa so poimenovali po skojevcu Savu Kladniku.« 

 [Elektronski vir]  OSNOVNA ŠOLA SEVNICA, Knjižnica Sevnica, 13. 9. 2018  Kamra. Dostop: 24. 11. 2024 

Savo Kladnik

VIDMAJER RAFAEL24.8.1922 + 21.5.1942ustreljen v Mariboru

Proti koncu leta 1943 so nekateri kurirji uredili v naravni kraški jami zasilno bolnišnico. To skrivališče leži pod skalo, vzhodno od požgane Tisnikarjeve hiše na najjužnejšem vrhu Tisnika. Leta 1944 je prihajal zdravit ranjence zdravnik, katerega je vodil kmet Večko Ignac-Levičnik in Navršnik Jože. Bolnike je oskrboval Levičnik..Ta naravna kraška jama je postala zatočišče ranjenih partizanov po prihodu 14.divizije. V njej so ležali Meh Justin in drugi ranjenci. Meh Justin je vodil v bližini obveščevalno točko XIV. divizije v Završah, na javki "Pri črešnji", v hiši kmeta Pejovnika. Za hrano ranjencev je skrbel Ivan Mirkac iz Šentvida. V jami so imeli štedilnik in lesena ležišča. Po vojni so našli v jami uničene pištole, ki jih hrani muzej NOB. Vir: Kartice MNO Slovenije.

Besedila ni  Bolnico označuje le trigonometrijska točka  Bolnišnica se je imenovala TISNIK.

Marmorni obelisk zaključuje kiparska kompozicija iz brona in kamna, ki ponazarja boj in zmago. Pred njim so trije pokončni kvadri z imeni 64 padlih in žrtev NOB ter doprsni kip Alojza Kolmana - Maroka.

• EŠD 1342

Vir: knjiga Pomniki NOB na območju občine Sevnica, strani 82 do 85.

Spomenik je bil odkrit 14. 9. 1958.

Je delo treh avtorjev. Vladimir Braco Mušič je avtor spomeniškega prostora, avtor osrednjega dela - osrednjega stebra in plastike na njegovem vrhu je kipar Božo Pengov, avtor kasneje - leta 1968 - nameščenega doprsnega kipa narodnega heroja Alojza Kolmana - Maroka, pa je kipar in medaljer Vladimir Stoviček.

Postoj popotnik in se spomni

da luč ki tvojo pot obseva

prižgali tisti so ki omahnili

so večno noč pred rojstvom dneva

Kolman Alojz – Marok

Narodni heroj

1911 – 1944

SEVNICA

Stožer Herman 1917 – 1942

Mikolavčič Ivan 1912 – 1942

Kladnik Savo 1922 – 1942

Rebernik Viktor 1923 – 1942

Jerala Zdravko 1926 – 1943

Černič Franc 1913 – 1943

Jerala Franc 1925 – 1944

Jerala Vladko 1928 – 1944

Čulafič Anton – Milo 1944

Perc  Maks 1920 – 1944

Blaznik Franc 1926 – 1945

Fabjan Jože 1923 – 1945

Jenčič Franc 1913 – 1945

Krenčič Rudolf 1922 – 1945

Morinc Franc 1906 – 1945

Pavšar Alojz 1897 – 1945

Sakelšek Marjan 1925 – 1945

Šibilja Franc 1928 – 1945

Lipovšek Štefi 1925 – 1945

Zupan Valček 1909 – 1945

Vimpolšek Jože 1887 – 1945

Hribar Mirko 1917 – 1945

Bertossi Gvido 1911 – 1945

Reolini Franc 1916 – 1945

ŠMARJE

Černič Franc 1897 – 1942

Radovič Irena 1919 – 1944

Senica Ernest 1909 – 1945

Colner Vida 1922 – 1945

Dolinšek Ignac 1912 – 1945

Beber Ivan 1927 – 1944

Konec Karel 1913 – 1945

Planinc Ivan 1912 – 1945

Verstovšek Ivanka 1921 – 1945

METNI VRH

Brilej Anton 1912 – 1944

Brilej Ivan 1909 – 1944

Grm Štefan 1908 – 1944

Dolinar Ivanka 1924 – 1944

Kozinc Karel 1903 – 1944

Popelar Stanko 1927 – 1945

Rap Franc 1902 – 1945

Žičkar Jože 1925 – 1945

LEDINA

Perc Alojz 1927 – 1944

Mastnak Jože 1884 – 1945

Imperl Miha 1910 – 1945

Vovk Jakob 1907 – 1945

BREZJE

Kolman Ernest 1912 – 1944

Černič Franc 1928 – 1944

Kolman Jože 1913 – 1945

OREŠJE

Trupej Franc 1913 – 1943

PEČJE

Stopar Andrej 1927 – 1944

Mešiček Martin 1914 – 1945

Žveglič Franc 1903 – 1945

DROŽANJE

Kožuh Ivan 1909 – 1945

Žveglič Jože 1919 – 1945

BREZOVO

Mirt Karl 1926 – 1944

Vovk Janez 1923 – 1945

Vovk Rudolf 1925 – 1945

Približno 2 m visok kamnit steber, ki ga v osrednjem delu ovija kovinska konstrukcija s simbolično izdelanimi trnovimi vejami, je posvečen trem borcem NOB, ki jih je decembra 1944 zasul snežni plaz. Spomenik je bil odkrit 1958 in je delo D. Samca.

EŠD 30292

Trem borcem Zidanškove brigade NOV/ki jih je zasul/ snežni plaz/na Bevski/ planini/decembra/1944

KOT ŽRTVE STE PADLI V BORBI ZA NAS 29.4.1944

SIHUR IVAN - 9.12.1913, KLANŠEK JOŽE - 5.3.1914, ROVŠEK JOŽE - 19.1.1919, MIRT FRANC - 20.12.1920 IN ŠE DVA NEZNANA BORCA.

OBČINSKI ODBOR ZB NOV HRASTNIK, HRASTNIK 21.7.1974

OPIS SPOMENIKA: Spominsko obeležje je na podstavku postavljena surovo obklesana naravna skala z zglajeno ploskvijo, v kateri je vklesan napis. Ob spomeniku je tlak iz granitnih kock. Prvotno je bilo postavljeno na križišču Kranj – Golnik – Trstenik, prestavljeno pred Dom KS Tenetiše, obnovljeno in odkrito je bilo 27.  junija 1981.

OPIS DOGODKA: Dne 2. septembra 1943 so se na poti iz Kranja v bataljon pod Storžič osveževali in umivali Požgaj, Beton in Bartel v »Primoževih lužah«. Nanje pa je po naključju naletela nemška patrulja. Z razdalje kakih 300 metrov so pričeli Nemci streljati in bežeče pobili ob robu gozda na Škofčevem travniku pri poti proti Srakovljam. Mrtvece so domačini tamkaj takoj pokopali.

ŽIVLJENJEPIS:  Vladimir Požgaj, rojen 2. januarja 1914 v Kranju, je bil študent glasbe in vnet borec za narodnostne pravice, doma je v očetovi knjigoveški delavnici več let tiskal »Poročevalca«. V avgustu 1943 je odšel v Kokrški bataljon.

Franc Beton, rojen 10. novembra 1898 na Kokrici, je med NOB vzdrževal kurirsko zvezo čez Savo. Usodnega dne se je hotel pridružiti partizanski enoti.

Pavel Bartel, rojen 27. junija 1913 na Vrhniki, je bil delavec v vulkanizerski delavnici v Kranju. Bil je krščanski socialist in kot tak vnet aktivist OF že od leta 1941.

Pavla Ažman – Jasna, rojena 6. februarja 1925 v Strahinju, je bila izučena šivilja. Do svojega odhoda v partizane je bila terenska aktivistka. Ažmanova je bila članica Okrajnega komiteja KPS Naklo  – Šenčur. Padla je tik pred osvoboditvijo 6. maja 1945 v gozdu blizu Tenetiš, ko se je vračala s sestanka s krajevnimi aktivistkami.

VIRI: Pomniki NOB v občini Kranj, str. 87-88; Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 233; Podatki o spomenikih in spominskih obeležjih na območju KO ZB NOV Goriče, ki s svojo dejavnostjo pokriva KS Golnik, Goriče, Tenetiše in Trstenik

EŠD: 14709, memorialna dediščina

 1941

ZA SVOBODO SO PADLI

VLADIMIR POŽGAJ

FRANC BETON

PAVLA AŽMAN  JASNA

PAVEL BARTEL

LUDVIK KORDEŽ

                 1945