Spomenik je sestavljen iz štirih kovinskih valjev, postavljenih na kamnit blok z reliefom obraza. Postavljen je bil 26. 6. 1975

EŠD 15331, nova številka: EID: 1-15331

Tudi ta spomenik je delo kobariških osnovnošolcev in mentorja Miloša Volariča.

.

Miloš Volarič: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi807671/

                       Spomeniki NOB

                 17. marca 1944
so Nemci na tem mestu ustrelili
KODER ANTONA, KONAVEC SLAVKA,
KONAVEC FRANCA in ŽNIDARŠIČ
                    FRANCA

Kamnosek Jože Žmitek je ploščo izdelal po naročilu Krajevne organizacije ZB NOV Stara Fužina, odkritje je bilo 1. maja 1958.

• EŠD 16964
• Po poti spominov: radovljiški zbornik, Radovljica: Občinska konferenca SDZL, 1990, str. 200.

V BOJU ZA SVOBODO SO PADLI
AVGUST GAŠPERIN    1908 - 1942
JOŽE GAŠPERIN         1913 - 1943
MILAN GAŠPERIN       1916 - 1943
         KO ZB NOV STARA FUŽINA

Na spomeniku v gozdu Ilovica so bili pobiti ljudje, ki jih je na smrt obsodil komandant postojanke v Gracarjevemu turnu. sicer domačin. Belogardisti so jih zvezali z žico, jih odpeljali na ta prostor in jih pobili. Vsi pobiti niso bili partizani, temveč pristaši Osvobodilne fronte. Spomenk v gozdu Ilovica je postavil KO ZB NOV Orehovica 22. 11. 1951. Na kamnitem vzidanem kvadru je pritrjena plošča z imeni talcev, ki so bili na tem mestu ustreljeni leta 1942. Avtor spomenika je J. Zamljen.

Šepet časa: zbornik spomenikov in spominskih obeležij v občini Šentjernej, Šentjernej: Krajevni odbor ZZB in udeležencev NOV, 2002, str. 36.

EŠD 8714

23 SEPT 1942

SO BILI ZVERINSKO VSTRELJENI OD IZDAJALCEV LJUDSTVA

KOSMAČ JANEZ * 8. V 1894

KOSMAČ JOŽE * 17. II 1923 GOR. STARI VASI

BOBIČ FRANC *10. IX 1892 V PRAPREČAH

JANŽEVIČ JOŽE * 6. XII 1913 V ČUČJI MLAKI

ŠVAL ANTON * 14. VIII 1921 V KUČARIJI

HUDOKLIN JOŽE * 6. XII 1901 V GOR. VRHPOLJU

DROBIŽ ALBIN * 9. XII 1921 V ČADREŽAH

Kipar Janez Lenassi, izdelano v Mostovni delavnici Sekcije za vzdrževanje prog Ljubljana in na pobudo Planinskega društva Železničar Ljubljana odkrito 5. avgusta 1962.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 251 (kot leto odkritja navedeno 1961).

Po poti spominov: radovljiški zbornik, Radovljica: Občinska konferenca SDZL, 1990, str. 204-205.

EŠD 16191

PLANINCEM ŽELEZNIČARJEM, KI SO DALI V
NOB SVOJE ŽIVLJENJE ZA NAŠO SVOBODO,
POSTAVILO PLANINSKO DRUŠTVO ŽELEZNI-
ČAR LJUBLJANA 1962. LETA

Postavljena 24. junija 1983. 

• Seznam lokacij Radia Kričač  , Wikiverza.

Spomenik v NOB padlim domačinom je bil odkrit 1967, načrt S. Trošta. Na ploščadi je betonski nosilec, ki se proti vrhu širi in nosi pokončno granitno ploščo z imeni padlih in posvetilom, figura partizana.

Vir: Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 74.

EŠD 26274

V KRAJU RAŠICA SO SE UPRLI

FAŠISTIČNEMU NASILJU

IN DALI SVOJE ŽIVLJENJE ZA

SVOBODO SLOVENSKEGA

LJUDSTVA ZA PRAVICO IN ZA

SVETLO

PRIHODNOST VSEH LJUDI

1941 - 1945

BORCI

CIMPERMAN KONRAD

CIMPERMAN JOŽE

BAVDEK JANEZ

BAVDEK ALOJZ

GRADIŠAR FRANC

INTIHAR LUDVIK

JAKŠE FELIKS

PERHAJ FRANC

STRITAR JOŽE

TOMŠIČ LUKA

ZIDAR FRANC

ŽUŽEK LADO

TALCI

ADAMIČ DUŠAN

ADAMIČ STANE

CIMPERMAN STANKO

JAKŠE ALOJZ

MUSTAR FRANCKA

MRAMOR JOŽE

PERHAJ ANTON

INTERNIRANCI

INTIHAR FRANC

KRAŠEVEC ALOJZ

LUNDER ANTON

MAVEC FRANC

ŠKULJ FRANC

ZAJC STANE

NJIHOVA PLEMENITA

ŽRTEV NE BO

NIKOLI POZABLJENA

SLAVA NJIHOVEMU

SPOMINU!

Po Sistory roj. 7. 9. 1925 v Tišini, umrl 7. 4. 1945 v Tišini.
Jože Ribaš. SIstory.

[slika v medaljonu, slika z verskim motivom]

RIBAŠ JOŽEF   1925--1945

Na grobu vašem že spomin stoji,

v srcih naših pa verjeti ni,

da mrtvi ste že dragi vi.

Spominsko znamenje  "Partizanski prehod na Dobrijah", ki so ga odkrili 12. 12. 1975. Stoji ob železniški progi Ravne na Koroškem - Dravograd blizu spomenika Malgaju in Tovarišem. Posvečen je spominu na prehode članov KPS in SKOJ-a, ki so v letih 1926 - 1930 po tej poti vzdrževali zvezo s tujino in partizanskih enot, ki so na tem mnestu prečkale progo, cesto in reko >Mežo<.

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Prehod123

1941

PARTIZANSKI PREHOD

1945

Grob treh neznanih partizanov, padlih leta 1942. Na dveh straneh ga obdajajo betonski robniki in železna veriga med okroglimi stebrički. Na pokopališkem zidu je kamnita plošča z napisom.
EŠD 19261

Prvotno je bil to grob treh neznanih borcev. Sedaj je nanj postavljen nov spomenik, ki je posvečen vsem žrtvam vojne, padlim in umrlim za svobodo ter padlim v tujih enotah. Prvotna plošča posvečena padlim borcev v NOB je vzidana v pokopališki zid.

Vir: sloj Geopedia.world, Grobišča

   PADLI IN UMRLI 
   ZA SVOBODO

DRAGO CUKJATI
BOGOMIR CUKJATI
VINCENC CUKJATI
ANTON DROLC
FRANC GIONKAR
ALBIN GORIČAN
ALOJZ HRIBAR
ALOJZ HRIBAR ML.
ALBIN LOVRAČ
JANKO LOVRAČ
VIKTOR PRESEKAR
NANDE RAZBORŠEK

ALOJZ SKOK
IVANKA SMERKOLJ
TRIJE NEZNANI BORCI
.
     ŽRTVAM VOJNE

leva ploskev:

                       IN
ANTON HRIBAR
IGNAC LEBAR
JOŽE POŠEBAL
DOROTEJA TOM
.
               PADLI V 
   TUJIH ENOTAH
JOŽE ŠTRAJHAR
          ALOJZ ARH
            FILIP KOS

Spomenik žrtvam črne roke ("ilegalno" delovanje domobrancev v SS hitlerjevih enotah) predstavljata dve tirnici zvarjeni v obliki črke "V", visoki do 3,5 m, ki imata na vrhu privarjeno peterokrako zvezdo, okoli 1,5 m od tal pa kovinsko ploščo nepravilnih oblik (trapez), velikosti 60 x 120 cm, z reliefiranim napisom.

Odkrit 1985. 14. 7. 2018 je bil fotografiran spomenik brez plošče. Na policijo je bila podana prijava poškodbe, odgovora ni bilo nobenega. 

EŠD 22738

NA TEM MESTU JE V LETIH 1941 - 43 TEKLA MEJA MED ITALIJANSKO IN NEMŠKO CONO. OD SEPT.1943. PA SO ITALIJANE ZAMENJALI DOMOBRANCI. V BLIŽINI MOSTU SO ČRNOROKCI UBIJALI AKTIVISTE OF IN JIH METALI V LJUBLJANICO.

1983                      ZB ZALOG

»Na pokopališču v Vanča vesi sta bila leta 1945 ustreljena Jože Šiftar in Fridi Fric iz Petanjec. Oba sta bila prisilno mobilizirana v madžarsko vojsko. Leta 1944 sta bila poslana na rusko fronto, od koder sta pobegnila in se vrnila v Petanjce, kjer sta postala žrtev izdajalca. Obsodili so ju na smrt in zgodaj, dne 17. januarja 1945, sta bila ustreljena na pokopališču v Vanča vesi. Občinski ljudski odbor M. Sobota in Zveza borcev bosta še letos postavila na pokopališču v Vanča vesi obema lep spomenik.« 

• Jože Gider, Spomenik bodo postavili, Pomurski vestnik IX/16–17 (1. maja 1957), str. 5. 

Po Sistory je Jožef Šiftar rojen v Petanjcih, samski, delavec, kraj smrti Vaneča vas.

• Fridi Fric

Jožefu Šiftarju so nagrobnik očitno postavili na pokopališču v Petanjcih, za Fridija Frica pa bo treba preveriti na sosednjih pokopališčih v Vanči vasi in Rankovcih.

[križ]

ŠIFTAR

JOŽEF   * 14. 3. 1923   + 17. 1. 1945

VEČNO V GROBU SPITE A V NAŠIH SRCIH ŠE ŽIVITE

• SIstory navaja Ime in priimek: Janez Filipič, Oče: Anton, Mati: Frančeska, Datum rojstva: 14. 05. 1901, Kraj rojstva: Log pri Brezovici, Kraj bivanja: Log pri Brezovici, Poklic (soc. status): tesar, Datum smrti/izginotja: 07. 01. 1944, Kraj smrti/izginotja: Sv. Urh, Kraj pokopa: Sv. Urh.

»»Še pred novim letom 1944 so se domobranci z Brezovice pri Ljubljani dogovorili z urhovci, da jim bodo v kratkem pripeljali na grič nekaj mož in fantov iz bližnjega Loga in Dragomera, za katere so vedeli ali pa vsaj sumili, da delajo za partizane.
  Okoli novega leta je z Nemci prišlo v Dragomer tudi več vlasovcev. Nemci so prisilili vaščane, da so vlasovce vzeli pod streho in jih oskrbovali z vsem, kar so potrebovali. Ljudje so se jih bali in izogibali. Imenovali so jih Mongole.
   Za novoletni dan so domobranci  pripravili družinam, ki so jim nameravali pobiti može ali sinove, kaj nenavadno presenečenje. […]   V Logu št. 47 se je žena tesarja Janeza Filipiča komaj pred nekaj dnevi vrnila iz bolnišnice.
 Vlasovci so po naročilu domobrancev rahlo trkali na vrata tesarjeve hiše, ki stoji v bližini gozda. Ponoči so se pri Filipiču pogosto oglašali partizani, med njimi njegov brat Lojzek, s partizanskim imenom Miha, in ga z rahlim trkanjem prebujali iz sna. Filipič je tudi tedaj, ko so trkali vlasovci, mislil, da so prišli partizani. Tokrat pa sta vdrla v kuhinjo dva Mongola in ga s pištolo v roki prisilila, da ju je odpeljal v sobo, kjer je ležala hudo bolna žena. Filipiču sta ukazala, da mora v posteljo, nato sta ugasila luč. V sobi z zatemnjenimi okni je nastala popolna tema. Kljub temi se je eden dotipal do ženine postelje in začel grabiti po njej. S ščitnikom vojaškega pokrivala se je dotaknil njenega čela. Ker je bil trd in mrzel, je žena mislila, da ji je nameril pištolo na čelo. Od strahu je odrevenela. Ni se mogla ne ganiti ne zavpiti. Nato ji je Mongol segel z roko pod srajco na gole prsi. Ta dotik jo je vzdramil iz otrplosti. Začela je loviti sapo in glasno stokati. Zaradi popolne teme mož ni vedel, kaj se dogaja v sobi. Ko pa je zaslišal ženino stokanje, je planil pokonci in prižgal luč. Zavpil je, da je žena bolna in naj jo pustita pri miru, ker se je komaj vrnila iz bolnišnice. Mongola sta izginila, z njima pa tudi več predmetov, ki so jima bili všeč. Filipič je šel k vežnim vratom, da bi jih zaklenil za razbojnikoma. Med zaklepanjem je slišal na vasi škodoželjni smeh. […] 
Tri dni za vlasovci so prišli domobranci iz postojanke na Brezovici. […]
Nato je kamion odpeljal do šole v Logu. Pred šolo sta stala 36-letni zidar Jakob Janša iz Loga št. 80 in 43-letni tesar Janez Filipič iz Loga št. 47. […]
Janeza Filipiča so domobranci prevarali, da je zunaj partizanska straža. Ko jim je odprl, jih je toliko vdrlo v hišo, da so se kar razlili po vseh prostorih. Še v klet so vdrli in jo pregledali. Žena je vstala iz bolniške postelje, da bi preprečila aretacijo, ki jo je neki domobranec z Blok, izredno dolge in suhe postave, napovedal možu. Prosila je domobrance, naj ji ne odpeljejo moža, ker nima nikogar, ki bi ji pomagal v hudi bolezni, ki jo prestaja. Vsa se je tresla od slabosti, ker je prvikrat vstala, odkar so jo odpustili iz bolnišnice, in obupno jokala. Obljubili so ji, da se bo mož že naslednjega dne vrnil. Ko so ga gnali iz hiše, je žena zaslutila, da ga ne bo nikoli več nazaj.
Janeza Filipiča in Jakoba Janšo so skupaj odgnali do loške šole, kjer sta ostala toliko časa, da so pripeljali Antona Slabeta. Nato so vse tri zaprli v šolsko poslopje. S kamionom so se odpeljali naprej proti Vrhniki do sedanjega cestnega nadvoza. […] Po kratki vožnji je kamion obstal pred šolo v Logu, kjer so strpali nanj še prve tri aretirance: Antona Slabeta, Jakoba Janšo in Janeza Filipiča. […] Ko so se domobranski oficir, njegov pomočnik in šofer okrepili z žganjem, so sedli nazaj v kabino kamiona in odpeljali aretirance na Brezovico. Ustavili so se pred gasilskim domom in jih nagnali skozi glavna vrata. […]
Matere, žene in sestre aretirancev so že navsezgodaj zamesile kruh in spekle nekaj priboljškov za svoje ljudi. […] Obisk pri svojcih je bil zelo žalosten. Aretirance in njihove sorodnike je težila slutnja, da se ne bodo nikoli več videli. […]
Bolna žena Janeza Filipiča se je, oprta ob palico, odpravila na železniško postajo na Logu in se pripeljala k možu. Prestrašil se je je, tako slaba je bila zaradi napora, ki ga je prestala, da je lahko še enkrat videla moža. Prinesla mu je zlato uro z zlato verižico in mu jo naskrivaj izročila za najhujšo silo. »Mogoče ti bo rešila življenje v internaciji,« mu je šepetaje govorila in se s težkim srcem poslovila od njega. Oba sta mislila eno: da se ne bosta nikoli več videla, a izrekel ni tega nobeden. […]
Še prej, preden se je 5. januarja 1944 stemnilo, so domobranci nagnali svojce aretirancev domov. Le Filipičeva žena je lahko ostala, ker je čakala na večerni vlak. Zaradi bolezni ni mogla peš domov. Ostala je v bližini gasilskega doma in čakala priložnosti, da morda še ugleda moža. Bila sta tako zelo navezana drug na drugega, da so se jima v stiski, v kakršni sta bila, misli, čustva in slutnje neprestano prepletale in jih še taka razdalja ni mogla prekiniti. Filipičeva je videla, kako so še pred mrakom pognali aretirance na cesto in močno zastražene peš gnali proti Ljubljani. Mož se je ozrl in jo zagledal. Še nekajkrat ji je z roko zamahnil, nato pa za vselej izginil za ovinkom.
Na viškem bloku so aretirance zvezali. Ker niso hoteli z njimi skoz mesto, so jih gnali na Cesto dveh cesarjev skoz Mestni log do Golovca, od tam pa na Sv. Urha.
Domobranci in njihovi sorodniki so vedeli, da aretiranih sovaščanov ni več med živimi.«

• Štefanija Ravnikar- Podbevšek, Sv. Urh, Kronika dogodkov iz narodnoosvobodilne vojne, Ljubljana: Založba Borec,1978, str. 453, 454, 455, 456, 457, 460, 461, 462.

[križ]
                FILIPIČ
JANEZ     *1901     +1944