Skupno grobišče označuje marmornati obelisk in šest pokončnih kvadrov z imeni štiriinštirideset borcev [v resnici je zapisano 45 imen + 2 neznana -- op. Luštrek] Kamniško-Zasavskega odreda, padlih 24. 2. 1944 na Oklem. Grobišče je uredila ZZB NOV Domžale 4. 8. 1957. Leta 2005 je bilo obnovljeno.

• Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in NOB v domžalski občini, Domžale: Kulturna skupnost, Občinski odbor ZZB NOV, 1979, str. 116.
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 181.
• EŠD 15840

Napisi na šestih kvadrih z leve proti desni:
        BRDO
ČRNIČ JANEZ
GREGORIN ANDREJ
GOSTINČAR FRANC
HRIBAR IVAN
KOKALJ PETER
KOKALJ JAKOB
KOKALJ JOŽE
MIŠVELJ ALOJZIJ
PEČAR VALENTINA
HRIBAR JANEZ

          IHAN
HRIBAR IVAN
MEŽNAR IVAN
MEŽNAR MILAN
PREBIL MARTIN
PAJER LUKA
URBANIJA JOŽE
URBANIJA ANTON

        SELO
FLERIN VINKO
HRIBAR FRANC
LUNAR FRANC
LUNAR KAROL
LUKOVŠEK IVAN
LUNAR JAKOB
    GORIČICA
FLIS BERNARD

 MALA LOKA
CERAR ANTON
MARKIČ ANDREJ
ŠTIFTAR IVAN
       BIŠČE
KEPEC FRANC
MRČUN ADOLF

     PRELOG
BELEC SLAVKO
DOLNIČAR FRANC
HRIBAR IGNAC
KVAS ANTON
KRŽAN FELIKS
LENČEK ANDREJ
MAJCEN JOŽE
NARAT JANEZ
KRŽAN ALOJZIJ

IZ OSTALIH KRAJEV
KRUPAČNIK ANTON
SLEVC JOŽE
RIBIČ STANISLAV
PURNAT MAKS
POLAJNAR JOŽE
          ---
2 NEZNANA
ITALJANSKE NARODNOSTI
POLJANŠEK ALOJZ
SLAPAR SIMON
.
Napis na stebru:
[zvezda]
1941
1945
ZB. IHAN
1957
.
Napis na plošči pred kvadri z imeni:
SLAVA PADLIM ZA SVOBODO
TU LEŽI 44 BORCEV NOV. KZO,
KI SO PADLI 24. 2. 1944. LETA
V BORBI PROTI NEMŠKEMU OKUPATORJU.

V grobišču je 192 borcev in domačinov, padlih med drugo svetovno vojno. Med njimi tudi narodni heroj Martin Kotar - Pilat.

Arhitekt Tone Rut, odkrila ZB NOV Kamnik 1952.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 176.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 216.

Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in NOB v domžalski občini, Domžale: Kulturna skupnost, Občinski odbor ZZB NOV, 1979, str. 58.

EŠD 16957

Spominska obeležja NOB občine Kamnik, Kamnik: Kulturna skupnost, Zveza združenj borcev NOB, 1975, spomenik št. 56.

Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik, 1988, str. 35.

Fotografija 3/2: NOB Slovenije pomniki upora

herojgrob123

foto123

besedilo123

V SPOMIN 192 PADLIM BORCEM

VEŠ MAMA LEPO JE ŽIVETI TODA ZA KAR SEM UMRL BI HOTEL ŠE ENKRAT UMRETI

NARODNI HEROJ KAP. KOTAR MARTIN
CEJ SLAVKO
JURJOVEC IVAN PLESNIK JANKO

VODJA AMERIŠKE VOJAŠKE MISIJE JAVOR
PRI 4. OPERATIVNI CONI NOV SLOVENIJE
CAPT. CHARLES O. FISHER
1918--1944

LEADER OF AMERICAN MAPLE MISSIONTO THE 4TH ZONE
OF THE NATIONAL LIBERATION ARMY OF SLOVENIA

YOU ARE NOT FORGOTTEN!

PODBEVŠEK FRANC ZORE IVAN ŠNID FRAN

nedokončano xxxxx

Kip je Kalinovo delo.

Prenesen v Vojaški muzej Pivka. 

https://zbnobskofjaloka.weebly.com/bukov-vrh.html

.

»Cca 20 m nad domačijo Martina Dolenca,p;d. Skoblja iz Bukovega vrha št.23 je plošča v spomin padlim borcem na Bukovem vrhu, ki. jo je odkrila organizacija ZB Poljane. Vzidana je med dvema betonskima stebroma, ki jih nosi betoniran podstavek v obliki kvadra. Stebra sta okrogla. Nad stebri je streha . trikotne oblike. Plošča meri 1.30 x 0.60m (foto 99, tek 1148, neg 166 in foto 100, tek 1149, neg 168) in je v njej vklesan tekst o hudih bojih in zmagah partizanov nad Nemci okrog božiča 1941 na Bukovem vrhu in Pasji ravni ter imena 10 padlih tovarišev. (Mlakar Janko, Koruza Jože, Dolenc Jože, Maček Prane, Dolenc Vinko, Jereb Jože, Pušavec Miha, Šubic Ivan, Ručigaj Božo, Demšar Ciril.)«

Spomenik je bil odkrit 25. decembra 1955.

Vir: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Muzej narodne osvoboditve LRS, Gradivo za topografijo NOB, 2. snopič, 1. del, Poljanska dolina, Ljubljana 1959, str. 33.

Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 50-54.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 257.

Opisan je spomenik pred obnovo.

      PO VELIKIH VOJAŠKIH USPEHIH CANKARJEVEGA BATALJONA
  PRI ROVTAH IN V POLJANSKI DOLINI SO NEMCI ZAČELI ENO NAJVE-
                  ČJIH OFENZIV PROTI GORENJSKIM PARTIZANOM.
         V BOJIH NA BUKOVEM VRHU IN PASJI RAVNI JE CANKARJEV
    BATALJON POD VODSTVOM KOMANDANTA JOŽETA GREGORČIČA IN
KOMISARJA STANETA ŽAGARJA 25. IN 26. DECEMBRA 1941 USPEŠNO OD-
 BIJAL NAPADE ŠTEVILNIH NEMŠKIH KOLON IN UNIČIL NAD 200 NEMCEV.
                        PADLI SO NASLEDNJI JUNAKI PARTIZANI:
MLAKAR JANKO    MAČEK FRANC    PUŠAVEC MIHA    RUČIGAJ BOŽO
KORUZA JOŽE       DOLENC VINKO       ŠUBIC IVAN       DEMŠAR CIRIL
DOLENC JOŽE       JEREB JOŽE
        SLAVA PADLIM BORCEM ZA SVOBODO SLOVENSKEGA NARODA!

Slovenjegoriška četica je poleti 1942 izvedla po Slovenskih goricah več akcij, ki so okupatorja silno vznemirjale. Skupina Franca Osojnika iz Lackove čete je napadla in ubila dva nemška žandarja na motorju, motor pa zažgala. Namen zasede je bila likvidacija vodje Štajerske domovinske zveze in zagrizenega nacista iz Cerkvenjaka Adalberta Sutterja, namesto njega pa sta v zasedi, ki je bila pri domačiji Antona Fekonje v Stanetincih, padla dva orožnika. Sledile so množične aretacije, deportacije v koncentracijska taborišča in streljanje talcev.

• Marjan Toš: Med odporom in nasiljem. Svobodna beseda avg. 2019

Odkritje spomenika: 14. 7. 1975 so ga odkrili krajani Cerkvenjaka.

Krajevna skupnost Cerkvenjak je slavila 14. julij kot krajevni praznik.

• Drago Novak, Ivo Orešnik in Herman Šticl: Pomniki NOB v Slovenskih goricah in Prekmurju, Pomurska založba 1985.
• Spomin na prvi spopad z okupatorjem. SB okt. 2023 (s sliko), str. 8 

             [zvezda]
            V spomin
     partizanskega napada 
           Lackove čete
na okupatorja, dne 14. 7. 1942

              Krajani Cerkvenjaka
                      14. 7. 1975

      V LETIH 1943 - 1945 JE TUKAJ
      DELOVALA TELEFONSKA CENTRALA
      ZVEZ IX. KORPUSA NOV IN POJ
                      [zvezda]
ZA SVOBODO SO DALI SVOJA ŽIVLJENJA
BORCI TELEFONISTI CENTRAL
TRNOVO IN KRNICA:
CEJ VIKTOR Z LOKVI
RIJAVEC JOŽE OD RIJAVCEV
VOLK FRANC OD NEMCEV
VOLK FRIDERIK S TRNOVEGA
SLAVA JIM!
PODROČNI ODBOR VEZISTOV NOV
NOVA GORICA ZA SEV. PRIMORSKO   1985

"ZA SVOBODO SO DALI ŽIVLJENJE

V NOB - 1941 - 1945

MESARIČ LUDVIK   1918 - 1944

REPEK ANDREJ   1900 - 1945

REPEK JOŽE   1931 - 1943

KAJZER IVAN   1913 - 1944

KOREN ALOJZ   1912 - 1942

KOREN MARJAN   1926 - 1944

MESARIČ IVAN   1910 - 1945

BERNAD ANTON   1923 - 1943

CELOFIGA JOŽE   1912 - 1944

DAMIŠ JOŽE   1910 - 1945

ŽNIDARŠIČ SLAVKO   1920 - 1945"

Spominsko obeležje na bivši Kolenčevi hiši(gostilni) na Mirni  je posvečeno ubitima zakoncema Jožefi in Janku Kolencu gostilničarjema z Mirne.
Ubili so ju domobranci 6. 6. 1944. 
Spominska plošča je bila odkrita leta 2003. Stroške financiranja je krila Fundacija Franca Staneta Rozmana iz Ljubljane.
.
Več:
»[besedilo med fotografijama]

Posmrtni ostanki Pepce KOLENC (zgoraj) in njenega moža Janka KOLENC (spodaj). Pepco so 6. junija 1944 na Mirni umorili domobranci, moža Janka pa so takrat aretirali in mučili pri Blažičevi tovarni na Mirni in mu razbili glavo. Oropali so tudi njiju in njuno stanovanje.
[…]
76. KOLENC Janko, rojen 1897 in
77. KOLENC Pepca, rojena 1896. Janko je bil gostilničar na Mirni, oba aktivista OF.

6. junija 1944 so domobranci vdrli na Mirno. Med ljudmi, ki so bežali, je bila tudi Pepca. Ustrelili so jo v vrat, jo pobili ter ji sezuli čevlje, dvignili krilo in ji razširili noge. Tako je truplo ležalo do drugega dne. Janka so ujeli domobranci pri Blažičevi tovarni, ga mučili, nato pa odpeljali na hrib Trbinc in ga tam ustrelili. Razbili so mu glavo ter ga okradli. Izropali so njuno stanovanje. (Vir: Dr. Makso Šnuderl, Fašistično domobranski teror, str. 67; Zoran Hudales, Občina Trebnje v NOB, str. 538; Dokumentacija občinskega odbora ZZB Trebnje)«

• Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivist in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, V Ljubljani: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 155, 156.

                      [zvezda]
             V TEJ HIŠI JE ŽIVEL 
                JANKO KOLENC
  TRDEN RODOLJUB, AKTIVIST OF 
IN DELEGAT KOČEVSKEGA ZBORA.
   DOMOBRANCI SO GA 6. VI. 1944 
     NA GROZLJIV NAČIN UMORILI, 
      ŽENO JOŽEFO PA USTRELILI.

 1. X. 2003              ZB IN KS MIRNA

SPOMENIK DRŽAVNEGA POMENA

Celoten kompleks Baze 20 je dobro pokrit z informativnimi tablami, pa tudi v sprejemnem središču v Lukovem domu deluje izpostava Dolenjskega muzeja, ki jo vodi sodelavec muzeja Jože Saje.

Edini tovrstno zgrajeni in ohranjeni kompleks sedeža vodstva odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno v Evropi sestavlja 26 barak in bunker. Zgrajene so iz hlodov, desk in krite s skodlami.

Nad Červanovo cesto , ki iz Podturna pelje po severovzhodnem pobočju Kočevskega Roga proti Bukovi gorici in Travniku, blizu bolnice Jelendol pod koto 717 na Sokolskem vrhu je gradbena skupina pod vodstvom Rudolfa Ganzittija - Grada začela meseca marca 1943 graditi po načrtih ing. Lojzeta Rojca barake za vodstvo osvobodilnega gibanja, ki je bilo takrat v Polhograjskih Dolomitih, kamor se je umaknilo med Roško ofenzivo. Lokacijo so našli dr. Pavel Lunaček - Igor, ki je Rog s pomočjo svojega osebnega spremljevalca Avgusta Bradača  iz Obrha dodobra spoznal, dr. Marjan Brecelj in ing. Lojze Rojec, odobril pa jo je takratni komandant slovenske partizanske vojske  Ivan Maček - Matija.

Prvo barako so v globoki vrtači, kjer v roški ofenzivi Italijani niso našli taborišča Jurčetove čete, zgradili iz tesanega lesa, ki so ga našli v Rogu, desk s Spreitzerjeve žage v Starih Žagah in materialom iz kočevarskih vasi. Pozneje so to barako dvignili in preuredili ter je rabila za obednico, sejno dvorano in predavalnico. Tudi ostale barake so zgradili v bližnjih vrtačah in na njihovem obrobju. Ker lesa v bližini ni bilo dovolj, so ga pripravljali na žagi v Soteski in Starih Žagah. Barake so služile za prebivanje in delovni prostor. Poimenovali so jih po posameznih ustanovah in forumih, včasih pa tudi kar po posameznih članih osvobodilnega boja, ki so takrat v njej delovali. Ob robu novega naselja so postavili tudi barako za zaščitno četo. Skupaj je bilo 26 barak in štirje bunkerji, od katerih je eden še ohranjen.

               Kakšno uro od baze 20 je bila na Kraguljem vrhu Baza 21, sedež glavnega štaba. Imela je več bunkerjev za skladišča raznega materiala. V tej bazi je bil tudi vodja angleške vojaške misije pri našem glavnem štabu major William Jones. Tu so ustanovili prvo vojaško šolo za partizanske častnike, katere prvi tečaj je bil avgusta 1943.

            Politično vodstvo slovenskega odporniškega gibanja je na Bazi 20 delovalo od 17. aprila 1943. Na Bazo 20 so smeli priti le njeni prebivalci, drugi le izjemoma, saj so njen obstoj skrivali tako pred sovražnikom, kot pred ostalimi prebivalci Kočevskega Roga.

Večina prebivalcev Baze 20 ni točno vedela kje se nahajajo. Za prikrivanje svoje navzočnosti so izvajali vrsto domiselnih konspirativnih in varnostnih ukrepov. Dostop je bi samo na enem mestu in še to le s pomočjo lestve, ki jo je stražar vsakič spustil. Prišlek se je lestve oprijel, splezal nanjo in po njej splezal na varno. Pogled proti barakam je tedaj zakrival mlad gost smrekov gozd. Okupator Baze 20 ni nikoli izsledil in je edini na tak način zgrajen in ohranjen sedež odporniškega gibanja v Evropi.

               Po zlomu Italije so šlí CK KPS, IO OF in glavni štab v Sotesko, propagandna komisija in uredništva listov pa najprej v Dolenjske Toplice in nato v Podhosto in na Suhor. Ob nemški ofenzivi 1943 se je vodstvo iz Soteske premaknilo nazaj na Bazo 20, a po treh dneh v bunker pri tehniki »Urška 14‹‹. Ko se je enotedensko hajkanje Nemcev po Rogu končalo, se je vodstvo osvobodilnega boja umaknilo na Seč nad Črmošnjicami, nato pa zopet nazaj na Bazo 20, kjer je ostalo do 19. XII. 1944, ko sta se CK KPS in IO OF preselila v Dobličko goro v Beli krajini.

Edini tovrstno zgrajeni in ohranjeni kompleks sedeža vodstva odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno v Evropi sestavlja 26 barak in bunker. Zgrajene so iz hlodov, desk in krite s skodlami.

Več o Bazi 20 na strani Dolenjskega muzeja

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 154-155.

EŠD 271 

Podatke vsebuje infotabla pred vhodom v Bazo 20 v slovenskem in angleškem jeziku.

BAZA 20

VLOGA IN POMEN

Za novo prebivališče političnega vodstva v Kočevskem rogu je bila izbrana globoka kraška vrtača pod koto 711m, nedaleč od Červanove ceste. Pri izbiri so upoštevalikonfiguracijo terena, skritost, dostopnost, možnost oskrbovanja in predvsem varnost. Bivališče so poimenovali Baza 20. Vodstvo se je v prvo barako vselilo 17. aprila 1943. Število prebivalcev je naglo raslo, zato so takoj nadaljevali z gradnjo novih barak. Deske so dobili na žagi v dolini, vrata in že zastrekljena okna pa v opuščenih kočevarskih hišah. Za strešno kritino so uporabili skodle. Na Bazi 20 so živeli in delali člani Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, Vrhovnega plenuma OF, Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Protifašističnega sveta narodne osvoboditve (AVNOJ), Komisije za agitacijo in propagando, uredniki časopisov, tehnično osebje in drugi. Do jeseni 1944, ko je v njih živelo več kot 140 prebivalcev, so postavili 26 barak. V njih so živeli do decembra 1944, ko so se preselili v Črnomelj. Zaradi izjemnih varnostnih in konspirativnih ukrepov Baza 20 ni bila nikoli odkrita.

Baza 20 je edini na tako skrivnosten način zgrajen in do danes avtentično ohranjensedež vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi in je pomemben spomenik slovenski državnosti. Skupaj s še ohranjenima bolnicama Jelendol in Zgornji Hrastnik je že leta 1952 zavarovana kot kulturni spomenik.

Spominska plošča na grobišču na Pilovcu je posvečena triindvajsetim partizanom, ki so padli na območju Stare Oselice in Trebije v letih 1941 do 1945 in so tu pokopani. Ploščo so odkrili 1. novembra 1962, dostop do grobišča je s Trebije.

Po vojni so v to skupno partizansko grobišče prekopali posmrtne ostanke triindvajsetih borcev Prešernove in Vojkove brigade, ki so med vojno padli v Kladju, na severozahodnem delu Žirovskega vrha, nad Fužinami in v Stari Oselici.

Podatki o prepoznanih borcih:

Gildo Begnach, rojen 1. januarja 1910 v Drenki pri Vidmu (Benečija), stanoval je v Spodnji Idriji, v partizane je vstopil septembra 1943 in bil v Vojkovi brigadi namestnik komandirja čete, padel je 17. novembra 1943 v Stari Oselici.

Ljudmila Benedik - Zlatolaska, rojena 17. januarja 1918 v Javorniku pri Čepuljah, tekstilna delavka, v partizane je vstopila aprila 1943, padla je med 2. in 5. avgustom 1943 v Kladju na Žirovskem vrhu kot bolničarka Prešernove brigade.

Jože Brilej, rojen leta 1898 v Idriji, padel je 17. novembra 1943 v Stari Oselici.

Viktor Černilogar, rojen 19. februarja 1920 v Šebreljah, v partizane je vstopil 14. avgusta 1944, padel je 22. septembra 1944 kot borec 31. divizije.

Ivan Eržen, rojen 28. avgusta 1900 v Idriji, v Vojkovo brigado je vstopil 8. septembra 1943, padel je 17. novembra 1943 v Stari Oselici.

Peter Frelih, rojen 27. julija 1923 v Davči, mizarski pomočnik, v partizane je vstopil v začetku leta 1944, padel je 22. septembra 1944 na Žirovskem vrhu.

Franc Gruden, rojen leta 1920 v Žireh, mizarski pomočnik, v partizane je vstopil 23. oktobra 1943, padel je 17. novembra 1943 v Stari Oselici.

Ignac Klemenčič - Bolte, rojen 29. januarja 1916 v Izgorjah, kmečki delavec, član KPS, v partizane je vstopil 13. avgusta 1942, bil je komandant pionirskega bataljona Vojkove brigade, padel je 17. novembra 1943 v Stari Oselici.

Franc Koselj, rojen 29. januarja 1924 v Ribnem pri Bledu, pečarski pomočnik, v partizane je vstopil  februarja 1944, padel je 22. septembra  1944 pri Pivku v Kladju kot borec Prešernove brigade.

Janez Lazar, rojen 2. februarja 1920 v Zavratcu pri Idriji, v Vojkovo brigado je vstopil 12. oktobra 1943, padel v Stari Oselici 17. novembra 1943.

Franc Mikuž - Dorče, rojen 13. junija 1923 v Idrijskem Logu, v partizane je vstopil novembra 1942, padel je 17. novembra 1943 v Stari Oselici kot obveščevalec 31. divizije.

Ciril Rupnik, rojen 27. marca 1922 v Srednji Kanomlji, v Vojkovo brigado je vstopil 10. septembra  1943, padel v Stari Oselici 17. novembra 1943.

Jože Skvarča, rojen 24. aprila 1904 v Spodnji Idriji, padel je 17. novembra 1943 v Stari Oselici.

Davorin Tušar, rojen 28. oktobra 1920 v Spodnji Idriji, v Vojkovo brigado je vstopil septembra 1943, padel v Stari Oselici 17. novembra 1943.

Albin Vidmar, rojen leta 1916 v Čekovniku pri Idriji, v Vojkovo brigado je vstopil septembra 1943, padel v Stari Oselici 17. novembra 1943.

Vir: Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 351-353.

Povezava na spletno stran: http://zbnobskofjaloka.weebly.com/trebija.html

NA TEM MESTU JE POKOPANIH

23 NEPOZNANIH JUNAKOV

BORCEV NOB,

KI SO V LETIH 1941 – 1945

PADLI NA TUKAJŠNJEM OBMOČJU

SLAVA JIM!

                                                      ZB TREBIJA

Sprva počitniški dom na Svetini so zgradili člani ZZB za vrednote NOB Štore, ga slovesno odprli 15.07.1962, sedaj pa je v lasti Lovske družine Bojansko Štore. Ob odprtju je bilo prisotnih še sedem članov I. celjske čete.Vir: http://www.zsc.si/wp-content/uploads/2016/06/Celjska-partizanska-%C4%8Det1.pdf

               [zvezda]
         VRUNČEV DOM 
ZGRADILA ZB NOV ŠTORE
               4-7-1962